Naroči se na e-glas!

Nužej Tolmajer, predsednik Narodopisnega društva Urban Jarnik, dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze v Celovcu

Prizadevanja Krščanske kulturne zveze in Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik za predstavitev pesmi in napevov Milke Hartmanove

Milka Hartman (1902–1997) je znana kot ena najbolj aktivnih koroških literarnih ustvarjalk pred- in povojnega časa. Napisala je okoli 860 pesmi. Objavljene so v pesniških zbirkah in v časopisju, deloma so ohranjene v rokopisih. Njene pesmi izhajajo iz ljudskih pesmi, nekatere avtorske pesmi Milke Hartmanove pa so ponovno ponarodele in se tako vrnile med ljudstvo – med temi pesmimi je najbolj izstopajoča pesem »Bandrovka. Nekatere pesmi so tudi presegle ljudsko ustvarjalnost in jih lahko uvrstimo v zakladnico slovenske literarne ustvarjalnosti (npr. pesem Piščal). Milka Hartman je znana tudi kot učiteljica in voditeljica gospodinjskih in kuharskih tečajev, ki jih je vodila od leta 1927 do leta 1939 in ponovno po drugi svetovni vojni do leta 1956.
Manj znana pa je glasbena ustvarjalnost Milke Hartmanove, čeravno je njena prva zbirka dekliških pesmi Med cvetjem in v solncu, ki jih je harmoniziral Marko Bajuk, v samozaložbi izšla že leta 1934. V letnem poročilu Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu (šolsko leto 1961/62) je dr. France Cigan objavil obširen pogovor z Milko Hartmanovo o njeni glasbeni poti. Veliko njenih pesmi je harmoniziral Hanzi Artač in jih izdal v štirih pesmaricah: Ob reki Dravci (1985), Pevec izpod Obirja (1988), Sanjal o tebi sem (1994), Sedelški zvonovi (1996), Dežela mojih sanj (2002). V trodelni dokumentaciji o pesnici in kulturni ustvarjalki Milki Hartmanovi, ki jo je izdala celovška Mohorjeva leta 1982, je objavljenih 80 njenih pesmi, ki jih je harmoniziral Hanzi Gabriel. Ljubljanska radiotelevizija je objavila pogovor, ki ga je z Milko Hartmanovo vodila Jasna Nemec Novak. Pogovore z Milko Hartmanovo je predvajal tudi slovenski oddelek avstrijske radiotelevizije ORF. Krščanska kulturna zveza se je ob okroglih obletnicah Milke Hartmanove spomnila na osrednjem koncertu »Koroška poje«, in sicer z izvedbami njenih pesmi. Ob 100-letnici rojstva Milke Hartmanove se je Krščanska kulturna zveza odločila, da v sodelovanju s Slovenskim narodopisnim inštitutom Urban Jarnik, zbere in izda celotni glasbeni opus Milke Hartmanove. Od leta 2002 je izšlo pet zvezkov v seriji »Pesmi in napevi Hartmanove Milke«, ki zgovorno pričajo o njeni bogati glasbeni dejavnosti. Urednika zbirke sta zborovodja Tone Ivartnik in prof. Egi Gašperšič.
Krščanska kulturna zveza je leta 2004 izdala še obsežen zbornik, ki vsebuje članke ter bogato dokumentarno gradivo, ob tem pa še zanimiva pričevanja petdesetih ljudi, ki se spominjajo koroške pesnice in vsestranske kulturne ustvarjalke Milke Hartmanove.

Tone Ivartnik

Pesmi in napevi Milke Hartmanove

Šestnajstletna Milka si je s pesmijo »Zakaj bi jaz ne pela« začrtala življenjsko maksimo, ki ji je zvesto sledila vseh 95 let svojega življenja. Smisel za glasbeno izražanje je podedovala po starših, tudi bratje in sestre so bili nadarjeni muzikantje.
Milka Hartman se je sama naučila osnovne glasbene teorije in čeprav nerodno, je vendar znala napisati svoje napeve, kar dokazujejo zapisi, najdeni v njeni zapuščini. Med raznimi besedili je tudi 12 pesmi z napevi, za katere smemo trditi, da so njeni, saj so nekateri tudi podpisani. Dr. France Cigan je laskavo ocenil njeno melodijo, uporabljanje motivov ter rastočih in padajočih sekvenc, kar bi dalo slutiti, da je vendar poznala osnovne pojme glasbene teorije. Milka je to odločno zavrnila in navedla, da je mnogo pela. Najprej pri zboru Izobraževalnega društva v Pliberku, pozneje pa do leta 1939 pri priznanem zboru v Celovcu.
Kot učiteljica gospodinjstva za kuharske in gospodinjske tečaje je pripravljala sklepne kulturne prireditve, za katere je sproti pesnila ustrezne pesmi in napeve. Napevi so nastajali iz razpoloženja, ki ga ji je narekovalo besedilo. Včasih pa se ji je najprej porodila melodija, kateri je nato spesnila besedilo. Za petje na gospodinjskih tečajih je priredila številne narodne in svoje pesmi za dvo- in včasih troglasno petje.
Širši javnosti se je Milka Hartman predstavila s svojimi napevi leta 1934, ko je v samozaložbi izšla zbirka »Dekliške pesmi med cvetjem in v solncu«. V tej zbirki predstavljene pesmi je sama zložila in zapela, harmoniziral pa jih je Marko Bajuk, profesor klasične filologije in glasbenik. Skupno je zbirka, ki je izšla v dveh delih, vsebovala 49 pesmi. Zbirko je leta 1995 ponatisnila Krščanska kulturna zveza.
Milka Hartmanova je Marka Bajuka spoznala po bratu Folteju. Marko Bajuk je zaslovel kot ustanovitelj slovenske Pevske zveze. Delovanje Pevske zveze je razširil tudi na Koroško, ki je imela takrat 22 zborov, vodil pa jih Foltej Hartman. Brat Foltej je Milko seznanil tudi s skladateljem Matijo Tomcem, ki je harmoniziral 14 njenih pesmi. K spoznavanju Milke Hartmanove kot glasbene ustvarjalke je mnogo pripomogel dr. France Cigan, ki je zapisal, priredil in harmoniziral 20 njenih pesmi. Silvo Mihelič je harmoniziral 9 Milkinih pesmi, prof. Luka Kramolc je ob Milkini 60-letnici in 35-letnici Kluba koroških Slovencev pripravil večer z njenimi pesmimi.
Koroški rojak Hanzi Gabriel je v trilogiji o Milki Hartmanovi, ki je izšla ob njeni 80-letnici leta 1982, zbral 80 harmoniziranih pesmi za zborovsko petje z mladino. Pisan šopek so s harmonizacijami, priredbami in izvirnimi skladbami ozaljšali rojaki: Pavle Kernjak, Luka Kramolc, Anton Jobst, iz Primorske skladatelji Mirko Filej, Zorko Harej in Dina Slama-Pahor, iz Bele Krajine Viktor Mihelič, Anton Tevž iz Savinjske doline, z Gorenjskega Egi Gašperšič in Janez Močnik, in Albin Kranjc s Prevalj. Tudi Anton Nagele je v ta šopek vpletel svoj cvet, sicer samo enega, zanesljivo pa enega najlepših. Žarni cvet v Milkin šopek je poklonil akademik Lojze Lebič, skladatelj svetovnega formata, rojak s Prevalj, ki je za moški in mešani zbor priredil pesem Bandrovka (Zmi?rom moram bondrati). Slovenski skladatelj Radovan Gobec se je poslušalcem priljubil zlasti s himnično skladbo O Podjuna in lirično Mrak je dahnil na poljane.
Svoj glasbeni obolus so prispevali še zborovodje in skladatelji: Jože Ropitz s svojim »Gallusom«, Hanzi Kežar s triom Korotan, Albert Krajger z ansamblom Korenika ter Božo Hartman in Pavel Stern, vsak s svojim izvrstnim moškim zborom. Posebno obilen delež sta prispevala Janez Petjak, organist, zborovodja in skladatelj, ter pevec izpod Obirja, Hanzi Artač. Po Milkinih pesmih segajo tudi mladi glasbeni ustvarjalci Danilo Katz, Katarina Hartmann ter Štefan Thaler; slednji se je že uveljavil kot jazzovski kontrabasist. Tudi glasbena učitelja na Slovenski gimnaziji v Celovcu, mag. Roman Verdel in mag. Stanko Polzer, sta se pri njunih uglasbitvah zgledovala po sodobnem glasbenem ustvarjanju. Mag. Engelbert Logar, ki na Univerzi v Gradcu proučuje ljudsko pesem v Podjuni, je ob 90-letnici Milke Hartmanove izdal poseben zvezek v seriji »Pesmi in glasba z južne Koroške«, ki predstavlja glasbeno ustvarjalnost Milke Hartmanove.
Pesnica in vižarka (v najžlahtnejšem pomenu) je napisala okoli 860 pesmi. Od tega je uglasbenih okoli 385! Povsem natančnega števila pač ni mogoče dognati. Po njenih liričnih besedilih so segali številni skladatelji in harmonizatorji. Do zdaj je znanih 38 avtorjev. Pesnica sama je ustvarila nad 100 napevov.
Sklepno lahko rečemo: Čas bo ločil seme od plevela. O umetniški moči Milke Hartmanove pa že pričajo harmonizacije in priredbe njenih pesmi in napevov ter izvirne skladbe, ki so jih prispevali številni skladatelji.
Prof. Egi Gašperšič

Glasbena zapuščina Milke Hartmanove

Sodelovanje pri zbirki »Pesmi in napevi Hartmanove Milke« se je začelo s prošnjo, naj pomagam pri transkripciji pesmic (deset po številu), na trakovih slovenskega sporeda avstrijske radiotelevizije. To je bil le prvi krog, ki so mu potem sledili drug za drugim še novi.
S tajnikom Krščanske kulturne zveze, Nužejem Tolmajerjem, sva prepotovala Koroško in po dogovoru obiskala domove prijaznih nekdanjih Milkinih tečajnic v Celovcu, Škocjanu, Globasnici, Ločah ob Baškem jezeru, Kotmari vasi, Št. Rupertu, Rikarji vasi, Močuli, Pliberku, Obirskem in Selah. Skupno število pesmi je ob tistih na trakovih v arhivu inštituta Urban Jarnik, ki hrani radijske presnetke Slovenskega sporeda avstrijske radiotelevizije ORF in tonske posnetke župnika Vinka Zaletela, preseglo vsa predvidevanja.
Ob transkribiranju sem sproti primerjal že opravljene transkripcije pokojnega Lajka Milisavljeviča, ki je pri Milki Hartmanovi posnel 54 pesmi in napevov. Hanzi Gabriel je priredil 83 pesmi, 43 najdemo pri obeh, 10 samo pri prvem, 30 samo pri drugem. Pevke so jih zapele 68, od tega je bilo 58 nezapisanih.

Milka se je neprenehoma zavedala svojega poslanstva med koroškimi rojaki in moči pisane, govorjene in zapete pesmi. Človek dobi vtis, da gre tudi za manj ali celo malo pomembne stvari, vendar se je pokazalo, da so kot celota zmogle mnogim privzgojiti tisto narodno zavest, ki so jo nosile v sebi.
Najbrž ob različnih in pogostih prireditvah ni imela časa za daljše in temeljitejše priprave, zato so zapiski in posnetki pokazali na mnoge drobne spremembe v besedilu, številu kitic, celo v uporabi kakšnega drugega napeva. Kadar se ji je zdelo priročno, je – kot bi ubrala bližnjico – posegla po znanem ljudskem napevu in mu podložila svoje besedilo. S temi pesmimi in še bolj s tistimi, pri katerih sta tako besedilo kot napev njena, se je znala približati različnim namenom številnih prireditev: gospodinjski tečaji, radijska snemanja, glasbeni in literarni večeri, nastopi z odraslimi in otroki, odrski nastopi z igrami, kratkimi prizori in skeči, miklavževanja in razna praznovanja.
Po motiviki bi pesmi lahko razdelili na naslednje sklope: ljubezenske in intimno izpovedne, materinske, voščilne, slavilne, prosilne, nabožne, otroške, domoljubne, domačijske, šegave in druge.
Glasbeni jezik Milke Hartmanove je preprost, vendar so vsi njeni napevi narejeni prikupno, obenem se v izrazu dobro ujemajo s sporočilom besedila.
Kot v besedilu se tudi v napevih večkrat navezuje na ljudsko pesem. Ritem je pričakovano bolj enostavnega videza, pa je rada uporabila tudi punktirane note. Ker je znala prisluhniti besedilu, ne čudi, da je večkrat med besedilom menjala taktovno mero. Tonski obseg je presenetljivo velik. Oblikovna gradnja je razmeroma preprosta in logična, saj ima veliko prav kratkih pesmic, nekaj pa je pesmi, kjer sta obseg in značaj omogočala ali potrebovala razširjeno glasbeno tematiko. Tempo pesmi je dokumentiran na posnetkih, manj je pesmi s počasnim tempom, več je hitrih. Razumljivo je, da harmonska zgradba ne more imeti kakšnih posebnih zahtevnih ali izvirnih prvin. Kot zanimivost naj bo omenjeno, da je v pesmi Lipica zapela tretjo in četrto kitico ton višje od prvih dveh, peto in šesto pa terco višje: kot je rekla »zaradi stopnjevanja učinka«.
Tretji zvezek v zbirki »Pesmi in napevi Hartmanove Milke« je posvečen Lajku Milisavljeviču, ki se je na Koroškem uvrstil med najbolj pridne zapisovalce ljudskih pesmi. Lajko Milisavljevič je pri Milki Hartmanovi posnel 54 pesmi in s tem ohranil avtoričin glas, predvsem pa njeno občutenje uglasbenih besedil.

Mag. Martina Piko-Rustia, vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik

Milka Hartman in njeno literarno in glasbeno ustvarjanje iz ljudstva za ljudstvo ob primeru pesmi »Bandrovka«

Najbolj znana pesem Milke Hartmanove je narečna pesem Bandrovka. Pesem v podjunskem narečju govori pa o kruti usodi poslov, ki so morali na »starega leta dan« (31. decembra) menjati službe in iskati novega gospodarja. Pesem je avtorska pesnitev Milke Hartmanove, ki je izšla iz ljudske pesmi in ponovno postala neke vrsta »ljudska« pesem: zanjo so značilne številne variante, kar dokazuje, da je pesem med ljudstvom (za)živela in se širila.
Na najrazličnejše variante pesmi »Bandrovka« (Store dekve t?žva, Bj?va smrt) smo postali pozorni, ko je Krščanska kulturna zveza pripravljala prvi zvezek za zbirko »Pesmi in napevi Hartmanove Milke«. Na delovnem sestanku smo želeli rešiti načelno vprašanje, ali naj vse variante jezikovno poenotimo, ali pa naj jih pustimo takšne kot so bile zapisane –– tudi če se jezikovno odmikajo od prvotne pliberške narečne oblike. Ker obstaja pesem v dveh glavnih variantah, se je rodila zamisel, da bi problem rešili sledeče: pod naslovom »Bandrovka« naj bi združili vse pesmi z varianto v anej rdači odrci v drugi vrstici prve kitice (ostalo besedilo je pri vseh pesmih podobno), kot podlago za zapis pa bi vzeli pesem, ki je bila objavljena v zbirki »Milka Hartman III. Melodije«. Pod naslovom »Store dekve t?žva« pa naj bi bile zbrane vse pesmi z varianto k m?ne ri?vni Mojciki, kot podlago pa bi vzeli pesem, ki je bila objavljena v pesniški zbirki »Pesmi z libuškega pu?la«. Vendar se je ta rešitev – čeprav bi na ta način besedila poenotili – izkazala kot neumestna. S to rešitvijo bi namreč šla v izgubo informacija, kako je ta pesem potovala in se spreminjala in sprejemala jezikovne značilnosti tistih krajev, v katerih so jo peli. Pesem, zapisana v libuškem govoru je namreč sprejemala narečne značilnosti posameznih pevcev in pevk v različnih krajih koroške, s tem pa je postala še bolj »njihova«. In to naj bo dovoljeno!
Nastanek pesmi je še danes zavit v tančico skrivnosti. Leta 1982 je Milka Hartman o nastanku pesmi spregovorila v pogovoru z Julijanom Strajnerjem, Mirkom Ramovšem in Zmago Kumer. V pogovoru omenja, da je da je prvo kitico povzela po očetu, ki je pesem poznal in v prvi kitici spremenila le drugo vrstico. Ostali dve kitici je zložila sama, in sicer za zaključne predstave na gospodinjskih tečajih, kjer so »bandrovko« tudi uprizarjali. Prvič je bila pesem objavljena v Koroškem Slovencu leta 1930 s pripisom »podjunska narodna«. V spremnem članku je »bandrovka« označena kot »pristna podjunska pesem«, ni pa omenjena avtorica Milka Hartman. Pisec »bandrovko« primerja z rožansko ponarodelo pesmijo Nmav čriez jizaro, pri kateri prav tako ne omenja avtorja.
Med »ljudstvom« so danes razširjene tri kitice, rokopisi pa pričajo, da je Milka napisala vsaj še tri kitice, ki so se ohranile v njeni zapuščini. Pranečakinja Milke Hartmanove, mag. Eva Verhnjak-Pikalo, je našla rokopis nepoznane kitice s pripombo: 3. kitica k Bandrovki. Iz leta 1973 je ohranjen rokopis z dvema nepoznanima kiticama, kjer je zapisano: Bieva smrt - 4. in 5. kitica. Pripis je zapisal dr. France Vrbinc, ki je leta 1972 uredil pesniško zbirko Lipov cvet. Milka Hartmanova je motiv »bandrovke« po drugi svetovni vojni posodobila z motivom odhajanja (bandranja) deklet na delo v tujino.
Pesem je bila objavljena v številnih variantah: v pesniških zbirkah (Moje grede – 1952, Pesmi z libuškega puela – 1977) in v časopisju, ohranjeni so tudi rokopisi in tipkopisi udeleženk Milkinih kuharskih tečajev. Pesem je bila prevedena tudi v koroško nemško narečje, v italijanski knjižni jezik in v angleško narečje južne Anglije. Pregled vseh uglasbenih »Bandrovk« nudi zbirka »Pesmi in napevi Hartmanove Milke«: v prvem zvezku za moške zbore so štiri variante pesmi »Bandrovka«, v drugem zvezku za mešane zbore je pet »Bandrovk, v tretjem zvezku, ki vsebuje napeve Milke Hartmanove, so štiri variante, v četrtem zvezku je ponatis »Bandrovke« v harmonizaciji Marka Bajuka iz leta 1934.

Andrej Lampichler, tajnik Krščanske kulturne zveze

Slovenska ljudska pesem naj bo sestavni del naše kulturne zavesti

Krščanska kulturna zveza je bila pobudnik sistematične etnološke dejavnosti na Koroškem: leta 1983 je Krščanska kulturna zveza ustanovila poseben etnološki oddelek za zbiranje narodnega blaga na Koroškem, leta 1992 pa Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, ki ga od leta 1994 upravlja Narodopisno društvo Urban Jarnik.

Od vsega začetka dejavnosti etnološkega oddelka pri Krščanski kulturni zvezi je veljala posebna skrb ohranjanju duhovne kulturne dediščine, predvsem pa ljudskim pesmim, ki jih na Koroškem zbirata in zapisujeta mag. Engelbert Logar in prof. Jožko Kovačič. Dragoceno ljudsko izročilo je ohranil tudi pokojni Lajko Milisavljevič. Glasbeni etnolog Engelbert Logar objavlja ljudske pesmi v seriji Vsaka vas ima svoj glas – Ljudske pesmi iz Podjune. V omenjeni seriji je od leta 1988 v petih delih (oz. štirih knjigah) objavil ljudske pesmi iz Podjune iz zapuščin dr. Franceta Cigana in dr. Jerka Beziča. Od šeste knjige dalje vsebuje zbirka ljudske pesmi iz raznih krajev (Suha, Libeliče, Vogrče) s kulturno-zgodovinskimi prikazi posameznih krajev. Pokojni Lajko Milisavljevič († 2002) je zapisoval ljudske pesmi na Zilji in v Rožu. Leta 1999 je pripravil zgoščenko Eno pesem hočmo peti – Koledovanje na Koroškem, na kateri je predstavil pesmi, ki jih je zbral pri obhodih kolednikov v živo, ter kolednice iz zapuščine Franceta Cigana, iz arhiva Slovenskega narodopisnega inštituta URBAN JARNIK, arhiva Slovenskega sporeda ORF in arhiva Glasbeno-narodopisnega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani. Glasbeni pedagog Jožko Kovačič je pri Krščanski kulturni zvezi uredil knjigo z naslovom „...da ne pojdejo z nami v grob!”. Knjiga vsebuje štirinajst razprav o ljudski pesmi na Koroškem, ki jih je dr. France Cigan objavljal v letnih poročilih Slovenske gimnazije od leta 1957 do 1970. Prof. Kovačič je uredil tudi pesmi iz zapuščine dr. Franceta Cigana, ki jih je Krščanska kulturna zveza izdala v šestih zvezkih (Duhovne – Otroški in mladinski zbori, Moški zbori, Mešani zbori; Posvetne – Otroški in mladinski zbori, Moški zbori, Mešani zbori). Leta 2002 je izšel obširen zbornik o glasbeni dejavnosti dr. Franceta Cigana.
Ko je leta 1992 bil ustanovljen Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, je prevzel tudi skrb za ohranjanje ljudske pesmi na Koroškem. Sodelovanje med inštitutom Urban Jarnik in Krščansko kulturno zvezo je nujno in koristno, saj Krščanska kulturna zveza prevzema odgovornosti pri organizacijskem delu, inštitut Urban Jarnik pa skrbi za raziskovalno dejavnost in znanstveno dokumentacijo zbranega gradiva.
Z dokumentacijo našega pesemskega izročila smo ohranili močan steber naše narodne identitete in kulturne zavesti. Veseli nas, da našo koroško ljudsko pesem z omenjenimi zbirkami lahko predstavimo v drugih slovenskih pokrajinah, ki z ohranjanjem svojega ljudskega izročila prav tako prispevajo k spoštovanju naše slovenske kulturne zgodovine. Tudi naši nemško govoreči sosedje bodo do našega slovenskega izročila imeli le spoštljiv odnos, če ga bomo sami spoštovali.
Pozdravljam organizatorje in pobudnike simpozija o ljudski pesmi v občini Prebold in želim simpoziju dober potek.

Publikacije o Milki Hartmanovi, ki jih je izdala Krščanska kulturna zveza
v sodelovanju s Slovenskim narodopisnim inštitutom Urban Jarnik v Celovcu

Milka Hartman, Marko Bajuk: Med cvetjem in v solncu – Dekliške pesmi
Izdala: Krščanska kulturna zveza, 1995. (Ponatis zbirke iz leta 1934.)
V zbirki so predstavljene pesmi, ki jih je Milka Hartmanova sama zložila in zapela. Pesmi je harmoniziral Marko Bajuk. Nad zbirko so se navduševala mnoga slovenska dekleta, posebno udeleženke številnih Milkinih gospodinjskih tečajev. Po zaslugi harmonizatorja Marka Bajuka je s to prvo zbirko Milkinih pesmi in napevov bila dokazana in za vedno ohranjena dvojna Milkina nadarjenost – kot pesnica in kot pevka.

Pesmi in napevi Hartmanove Milke – Moški zbori
Izdala in založila: Krščanska kulturna zveza, 2002
Uredil: Tone Ivartnik
Zbirka obsega 41 skladb za moške zbore, ki jih je uglasbilo enajst skladateljev. Pesmi za moške zbore so uglasbili: Mirko Filej, Radovan Gobec, Božo Hartman, Jožko Kovačič, Lojze Lebič, Engelbert Logar, Viktor Mihelič, Janez Petjak, Julijan Strajnar, Anton Tevž in Matija Tomc.

Pesmi in napevi Hartmanove Milke – Mešani zbori
Izdala in založila: Krščanska kulturna zveza, 2002
Uredil: Tone Ivartnik
Zbirka obsega 110 skladb, ki jih je uglasbilo 24 skladateljev. Pesmi za mešane zbore so uglasbili Marko Bajuk, France Cigan, Egi Gašperšič, Radovan Gobec, Anton Jobst, Danilo Katz, Pavle Kernjak, Jožko Kovačič, Albert Krajger, Albin Kranjc, Lojze Lebič, Engelbert Logar, Silvo Mihelič, Janez Močnik, Anton Nagele, Stanko Polzer, Janez Petjak, Bruno Petrischek, Jože Ropitz, Dina Slama, Štefan Thaler, Matija Tomc, Eda in Silvija Velik in Roman Verdel.

Pesmi in napevi Hartmanove Milke - "Zakaj bi jaz ne pela ..."
Izdala in založila: Krščanska kulturna zveza, 2003
Uredil: Egi Gašperšič
Zbirka je posvečena prerano umrlemu Lajku Milisavljeviču ob 60-letnici njegovega rojstva, ki je pri Milki Hartman posnel 54 pesmi in napevov.
Zbirko z naslovom »Zakaj bi jaz ne pela...« je uredil prof. Egi Gašperšič. Zbirka vsebuje 54 pesmi in napevov, ki jih je transkribiral Lajko Milisavljevič, ostale pesmi – 14 otroških pesmi in napevov, 39 dekliških in drugih napevov ter 34 pesmi na ljudske in druge napeve – je transkribiral urednik Egi Gašperšič.

Pesmi in napevi Hartmanove Milke – Dekliški in ženski zbori
Izdala iz založila: Krščanska kulturna zveza, 2004
Uredil: Tone Ivartnik
Zbirka vsebuje 124 skladb, ki jih je uglasbilo 22 skladateljev. Pesemi za dekliške in ženske zbore so uglasbili Marko Bajuk, France Cigan, Hanzi Gabriel, Egi Gašperšič, Radovan Gobec, Zorko Harej, Katarina Hartmann, Rosina Katz-Logar, Hanzi Kežar, Luka Kramolc, Mirko Lausegger, Engelbert Logar, Franjo Luževič, Silvo Mihelič, Maks Michor, Janez Močnik, Janez Petjak, Jože Ropitz, Paul Stern, Anton Tevž, Matija Tomc in Roman Verdel.

Pesmi in napevi Hartmanove Milke – Urne nožice, lahek korak
Izdala iz založila: Krščanska kulturna zveza, 2004
Uredil: Egi Gašperšič
Milka Hartman je z otroki pripravljala materinske proslave, miklavževanja, božičnice in neštete druge prireditve, npr. zaključne prireditve kuharskih tečajev. Z otroki je prepevala in jih spremljala s kitaro. O tem pričajo številni posnetki v zapuščini župnika Vinka Zaletela, Slovenskega sporeda ORF in tudi drugi pričevalci.
Zadnja zbirka v seriji „Pesmi in napevi Hartmanove Milke“ je izšla pod naslovom „Urne nožice, lahek korak“. Zbirko je uredil prof. Egi Gašperšič, vsebuje pa triindvajsetih otroških pesmi, ki jih je prikupno ilustrirala Breda Varl. Pesmim je dodana urednikova klavirska spremljava, ki je zasnovana enostavno in ne posega v bistvo značaja posameznih napevov.

ZGOŠČENKA
Koroški zbori pojejo pesmi in napeve Hartmanove Milke
Izdala: Krščanska kulturna zveza, 2004

Krščanska kulturna zveza je pripravila zgoščenko s pesmimi in napevi Milke Hartmanove v izvedbi zborov iz Podjune in Roža. K sodelovanju so bili povabljeni koroški zbori, ki pojejo Milkine pesmi. Bojazen, da se ne bo vključilo zadostno število zborov, se je sprevrgla v nasprotje: število zborov in posnetkov je krepko preseglo prostor in čas ene zgoščenke. Vključili smo posnetke vseh sodelujočih zborov, izločili pa nekaj pesmi tistih zborov, ki so posneli več pesmi istega skladatelja.
Na zgoščenki najdemo 28 pesmi dvajsetih skladateljev.

ZBORNIK
MILKA HARTMAN – DOVOLJ JE CVETJE DALO ZRNJA
Uredila: Marija Makarovič
Izdala in založila: Krščanska kulturna zveza, 2004 (642 strani)

Leta 2004 je Krščanska kulturna zveza izdala obširen zbornik o Milki Hartman, s podnaslovom »Dovolj je cvetje dalo zrnja«. Zbornik je na pobudo dolgoletnega tajnika Krščanske kulturne zveze, Nužeja Tolmajerja, uredila etnologinja dr. Marija Makarovič. Poleg prispevkov različnih avtoric in avtorjev o življenju in vsestranskem delovanju Milke Hartman, v katerih jo spoznamo kot osebnost, je zanimiva obširna bibliografija njenih številnih objav pesmi in proze v različnih koroških časopisih in revijah. V zborniku so objavljeni tudi različni članki Milke Hartmanove ter izbor iz njenih dramskih prizorov, intervjuji ter jubilejni članki in poslovilni govori ob njeni smrti v letu 1997. Dokumentacija obsega nekatera avtoričina pisma in druge dokumente.
Najbolj dragocen del zbornika so spomini koroških Slovencev in Slovenk na priljubljeno pesnico in kulturno ustvarjalko Milko Hartmanovo.

Naslov:
Krščanska kulturna zveza
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik
10-Oktoberstraße 25/3
9020 Klagenfurt / Celovec
Tel. 0463 51 62 43 / Fax: 0463 50 23 79
e-mail: office@kkz.at, institut.urban.jarnik@ethno.at