Naroči se na e-glas!

Tematika je obsežna, delo bogato in se vnaprej opravičujem, ker se bom morala omejiti samo na najpomembnejše mejnike in vsebine pri delu.

V prispevku bom predstavila začetke zbiranja ljudskih pesmi na Notranjskem ter malo podrobneje izročilo v vasi Dolenje jezero na Cerkniškem jezeru. Živela sem v času, ko je v Cerknici za mlade bil edini kraj možnosti zbiranja in srečevanja t.i.«hotel« s točilnico in dvema večjima prostoroma. Na steni v točilnici je bil napis PETJE PREPOVEDANO. Mi smo kljub temu peli, saj smo vedeli, da je prepoved veljala za vročekrvne pevce iz juga, ki so radi kaj razbili. Tudi Kranjci so se v preteklosti menda radi stepli. Do krvi. Zato je previdnost vendarle bila v zraku. V osemdesetih letih sem po slovenskih pesmaricah iskala notranjske pesmi, a jih skoraj ni bilo. Na GNI sem naletela na prijazen sprejem, a posnetkov naših pesmi nisem mogla slišati. Zato sem se odločila, da bom šla sama na teren in temu delu posvetila svoje življenje. K sreči sem še našla »ta stare«,kot jim mi pravimo. Notranjci so izredni pripovedovalci in sem sedela ob njih ure in ure. Radi so mi torej zapeli in pripovedovali. Mi je srce zaigralo vedno, kadar so peli ta stare pesmi, saj sem začutila notranjsko dušo in obenem občutila, da se tudi prostor s petjem spremeni. Zavedela sem se, da imam podarjen nek čut za prostor, ki seveda ni mrtev ali prazen, a se danadanašnji do njega tako obnašamo, kot do Narave, ki vse bolj trpi pod človekovim nasilnim izčrpavanjem.

V Cerknici na Notranjskem se je leta 1840 rodil slovenski skladatelj Fran Gerbič, ki je bil tudi pozoren na ljudsko petje, pesmi je tudi zapisoval oziroma prirejal za zborno petje. Pisal je nove, med najbolj znanimi je Pastirček – Kaj pa ti piskaš, kaj pa ti vriskaš?

Tu pa bomo govorili o zbiranju in zapisovanju, ki želi biti čimbolj verno petju, kot je med ljudmi bilo brez urejanj in spreminjanj po pravilih temperirane glasbe.

Prva magnetofonska snemanja ljudskega izročila na Notranjskem so se pričela po letu 1956. Večja akcija zbiranja je bila v Menišiji leta 1966 pod vodstvom Glasbeno-narodopisnega inštituta pri SAZU in nastala je ena prvih oddaj na Radiu Slovenija »Slovenska zemlja v pesmi in besedi« pod naslovom »Meniševci«.

V letu 1989 sem pričela kot svobodna umetnica s terenskim delom na področju Cerkniškega polja z okoliškimi vasmi, Menišije (Begunje pri Cerknici, Dobec, Bezuljak, Cajnarje), Vidovske planote, Blok in Loške doline. Status svobodne zbirateljice in poustvarjalke ljudskega spomina mi je odobrilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Občina Cerknica je vsa leta podpirala moje delo v smislu nakupa potrebnega snemalnega materiala, podpore pri programski opremi, žal pa je za delo vedno bilo premalo sredstev, tako da sem se morala omejevati pri delu na približno 10 snemanj na leto. Vse do leta 1993 sem snemala na navadne audio kasete, potem pa sem se preusmerila na digitalni zapis DAT. Bil je drag in sem snemalne kasete v začetku preklapljala na podaljšano snemanje, da bi lahko pri informatorjih posnela čimveč gradiva, kar je šlo seveda na škodo kvalitete zapisa in se tudi danes prav tem snemalnim kasetam pozna slabša ohranjenost posnetka. Z delom se je tudi širil prostor zbiranja preko tedanje Občine Cerknica, saj so ljudske pevke, ki živijo na primer v Cerknici bile sem poročene, njihovo izročilo pa izvira iz Borovnice, Ribnice, Pivke… od koder so jih pač pripeljali ženini v naše kraje. Torej je bila dota ne le blago in pohištvo, temveč tudi ljudski spomin, ki so ga prinesle s seboj.

Na GNI sem od dr.Zmage Kumer prejela temeljne napotke, kako in kaj naj zbiram, kaj je pomembno, obenem so mi dali na vpogled zapiske iz terena, ki so nastali ob snemanjih še v letu 1956 v Loški dolini, Cerknici. Niso pa mi dali poslušati posnetkov iz arhiva. Žal mi takrat tudi niso mogli nuditi daljnoročnega mentorstva, ker so bili preobremenjeni s svojim delom. Tako sem bila prisiljena v samostojno delo vsaj kar se zbirateljstva tiče. Tudi v zvezi z mojim vprašanjem, kako pa naj jaz, kot mlada pevka pojem stare ljudske balade in druge pesmi, nisem dobila odgovora. V vseh knjižnih objavah ljudskih pesmi strokovnjaki sicer pišejo, kako da je škoda, da ljudska pesem izumira, da mladi ne pojejo več, strokovno pa se še nihče ni uspel posvetiti raziskovanju, kako je treba peti po ljudsko, kakšen je način ljudskega petja, kaj šele, da bi pri nas imeli šolo za ljudsko glasbo ali vsaj za naravni glas. Obdelano in prepoznano je zunanje opisovanje ljudskega petja, kako pa je treba v resnici od znotraj pripraviti pevski organ in kaj storiti, da boš zvenel po ljudsko in ne po umetno, je odprto vprašanje in naloga vsakega posameznika. Saj morda pa se takega petja ne moreš naučiti v šoli, temveč moraš preprosto prepevati v ljudskem okolju dovolj dolgo, da se glas na tak način razvije. Kot se je to vedno godilo. A kaj storiti v okoljih, kjer tradicije starega petja ni več?
Dogodilo se mi je tudi, da so me učitelji iz »glasbene« stroke odslovili, češ, da se oni ukvarjajo s profesionalno glasbo in ne o ljudskih instrumentih niti o ljudskem petju ne poučujejo. Šele zadnji čas se etnomuzikologija prebija kot enakovredna znanost in vzporedno tudi ljudska glasba kot samosvoja človeška ustvarjalnost, ki je ne ge vkalupljati v urejenost temperirane glasbe, saj s tem izgubi svojo nrav in dostojanstvo, ki jima še ne vemó pravih besed in ustreznega mesta v družbi.

V letu 1989 sem tako že pripravila dovolj gradiva na terenu, da je lahko prišla radijska ekipa pod vodstvom urednice Jasne Vidakovič na snemanje – Cerknica, Bloke, Loška dolina. Nato sem pripravila iz tega snemanja tri oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi.
1989. leta v decembru sem imela tudi prvi samostojni javni koncert s svojimi interpretacijami ljudskih balad (črpala sem jih iz arhiva Radia Slovenija in objavljenih ljudskih pesmi GNI pri Slovenski matici) in sem v Slovensko mladinsko gledališče povabila kot gosta ljudska pevca Marijo in Franceta Anzeljca pd.Petrača z Blok. Želela sem na istem odru predstaviti svoj, mladi glas in izročilo pesmi v interpretaciji ljudskih pevcev.
Leta 1990 na povabilo Druge godbe iz Ljubljane pripravim koncert v Križankah z ljudskimi pevci in godci. Koncert je posnela TV Slovenija in v istem letu izide tudi audio kaseta »Ljudski pevci in godci z Notranjske«, kjer sem kot producentka napisala tudi spremno besedilo.
Kot sad mojega celovitega delovanja pridejo notranjski ljudski pevci končno tudi na republiška srečanja ljudskih pevcev, še posebej draga gosta sta vedno Petračeva, pred leti pa so, dokler so še mogle gostovale tudi Jezerke – žene iz vasi Dolenje jezero.
V vasi Dolenje jezero sem pričela s snemanjem leta 1992 na sveti večer Treh kraljev. Tudi iz tega gradiva pripravim tri oddaje SZPB ter leta 1995 s podporo Ministrstva za kulturo izdam audio kaseto Ljudske pesmi Cerkniškega polja – JEZERCI.
Redno sodelujem tudi s TV Slovenija in predstavljam notranjsko izročilo, kjer je le posluh za to (Slovenski magazin, Alpe-Donava-Jadran, Orion, Iz roda v rod)

Povedati moram, da so me Notranjci sami v prvih letih zelo čudno gledali, češ če se mi je zmešalo, da sem pustila varno službo ekonomistke in pričela prepevati stare pesmi in jih tudi zbirati. Ne smemo pozabiti, da je bil to čas pod vodstvom enopartijskega sistema v nekdanji Jugoslaviji. Pa meni ni bil slab, le določen del izročila se ni smel slišati, seveda predvsem tisti, ki izpričuje vero prednikov v išjo silo, od katereje vse odvisno. »Marijin krožek« je bil poniževan in prepovedan.
Najbolj značilno vprašanje, ki so mi ga ljudje zastavili, ko sem iskala stare pesmi v tistih letih je bilo: »A je tu kej?! Sej tu nej n'č!« Kar srce je bolelo ob spoznanju, kako globoko je politiki uspelo potisniti narodovo dušo, zalepiti čez njo nalepko, to ni nič vredno, to je nekaj navadnega, to je kmečko, ne da bi se zavedala, da je s tem blokirala svojo lastno vejo ustvarjalnosti. Če narod ne more dihat in se ne izražat, tako kot čuti, potem je vse, kar iz njega izhaja ponaredek, približek, prikrita resnica brez prave moči, brez sposobnosti premikanja gorá, je duh, ujet v lastne mreže zanikanj. Med ljudmi pa sem še našla stare korenine. Kot bi se zganile. Potrebujejo novih moči, mladih ljudi, novih pristopov, a do tja ni tako kratka pot, saj mi, mlajše generacije premalo vemo o resnični podobi naše ljudske glasbe, ki je silno raznolika po pokrajinah. Nihče nas ni o tem poučeval in bomo morali še veliko vložiti v prihajajoče generacije, če bomo želeli vzpostaviti spontano ustvarjalnost na osnovi naše ljudske glasbe, spontanost, tako značilno za prejšnja desetletja in stoletja, ko so ljudje ustvarjali in prepevali, godli, plesali iz lastne potrebe in za svoje veselje. Med mladimi zanimanje za našo ljudsko glasbo v zadnjih letih narašča, še posebej med mestno mladino se kaže pravo gibanje, iskanje in razvijanje etno – glasbenih zvrsti. Potruditi se moramo, da bodo znali poiskati več slovenskih prvin in bodo manj zajemali iz tujih, predvsem poenostavljenih vzorcev, ki ne vzpostavljajo značilnosti posameznih tradicij.
Tu bi rada samo na kratko zabeležila besede, ki ne želijo biti politične, temveč globoko čuteče kulturne in mi jih je v Buenos Airesu v Argentini po nastopu izrekel gospod Fink, oče sijajnih pevcev: »Zdaj, ko sem vas slišal prepevati slovenske balade lahko tudi umrem! Srce me je bolelo od skrbi, da se za to staro izročilo v Sloveniji ne bo nihče pobrigal!« Saj zanje skrbi arhiv GNI, vendar je pomembno, da se pojejo in ne le, da jih hranimo in preštevamo!

Zakaj sem začela peti sama?

V meni se je oglasila nuja, da je treba pripovedne in druge pesmi začeti prepevati otrokom, odraslim, domačim in tujcem ter pripovedovati o našem izročilu. O duhovnem izročilu obredij, šeg, navad. Tako bogatega, a pozabljenega in tudi na silo izbrisanega spomina. Že prej sem se morala izražati skozi balade, a le angleške, ker naših nisem poznala. V tistih letih je bilo malo ljudi, ki so me sploh razumeli, kaj šele, da bi prišli prepevat z menoj. Družba, s katero sem sicer prepevala, pa je poznala predvsem vsem znane narodne pesmi ( npr.Lepših fantov na svetu ni, Kako bom ljubila, Kaj pa dejlajo tičk', Pod rožnato planino…) in so ji bile te starinske pretežke za pet. »Ti ne moremo slediti z glasom!« so mi rekli. Je težko zraven pet! Dokler sem se spremljala na kitaro je še šlo, ko pa sem pela smo z glasom, sem ostala sama. Šele zadnja leta se srečujemo posamezniki iz različnih krajev, poustvarjalci, ki pa zlahka lahko skupaj pojemo, kot bi imeli skupen odnos.
Seveda, če želimo spet vzpostaviti večdelni ritem in vse notranje pokrajine, ki jih lahko naslikamo med petjem, vse kitice in dolgo besedilo, potem si je treba vzeti čas, odpreti domišljijo, prevsem pa imeti čutenje z naravo, s soljudmi, čustvovati in verovati, predvsem pa imeti pravi vir izročila. Prepoznati tudi bolečino, o kateri govori večina balad. Te pesmi imajo nalogo spominjanja in ne pozabljenja, k čemur teži današnja zabavna industrija. Prav balade so najbolj izginile iz izročila. In svete in mrliške pesmi. Iz govornega izročila pa pravljice. No, nekaj sem jih med ljudmi še našla. Zdi se, kot da je treba zavestno ustaviti čas, se posvetiti lepoti pesmi in z resnično radostjo odpreti glas tem pesmim. Veliko silo se jim dela, če se hiti in poje zaradi publike. Spomnimo se, da so ljudje peli zaradi svoje potrebe po izražanju in skupnem ustvarjanju lepega. V tem je resnična moč petja. Ne zaradi drugih, zaradi sebe, svoje potrebe po petju. In tudi nastopajoči bi morali najprej v sebi začutiti resnični stik s pesmimi in jih peti po svojih občutjih, resda lahko tudi javno, za publiko, a nikoli zgolj za to, da bi nastopali ali celo ugajali.
Prav ljudski pevci lahko najbolj kažejo dostojanstvo najstarejšega dela naše kulture, to je ljudskega spomina in naše duše, ki je stara in globoka in s tem dragocena, unikatna.
Ker sem pričela z zbiranjem v času, ko je skupno vaško petje že močno zamrlo, ( v vasi Dolenje jezero niso do 1992 leta skupaj peli več kot trideset let) se je velikokrat zgodilo, da je stare pesmi znala le še kakšna starejša žena, sama. Tako sem jo tudi posnela, samo en glas. In prav tako sem tudi sama pri sebi rekla, če sem sama, pa naj vsaj jaz zapojem, bolje, kot da se vse izgubi. Sčasoma bom že našla »kompanijo« za večglasje po starinsko.

Danes na Notranjskem

Prav gotovo je treba ločiti dve fazi sprememb razvoja, odkar Slovenija ni več v skupni državi Jugoslaviji. To je osamosvojitev 1991.leta in vstop v Evropsko skupnost leta 2004.
Po osamosvojitvi se je tudi na Notranjskem, kot po vsej Sloveniji marsikaj premaknilo v iskanju identitete. Več ljudi je pozornih na staro izročilo. Nastajajo ekološke turistične kmetije z etnološkimi vsebinami. Glede petja ljudskih pesmi se čuti večji poudarek na izročilu pri zborovskih repetoarjih, seveda ne po ljudsko, temveč po zborovsko, petje priredb. V šolah pri pouku je več vsebin in projektov z zbiranjem izročila, kakor tudi več nastopov. Žal imajo učitelji malo znanja s tega področja. Torej zdaj se zdi, kot bi spet iskali in tudi vsaj nekako našli stik s slovensko dušo. Ne vemo pa še povsem, kaj naj zdaj z njo naredimo. Faza posodabljanja izročila je na ramenih novih generacij, ta stare pa morajo predati svoje izkušnje in znanje.
Po vstopu v EU pa se zdi, da vsebolj divjamo v potrošniško družbo in da nenormalno hitro, brez modrega premisleka zidamo in rijemo po naši deželi Sloveniji od avtocestnih križev do industrijskih con. In od obljubljajočih nebes v zabaviščnih mega centrih se nam bo še zmešalo. Od vstopa v EU se mi zdi, da sta naše izročilo in narava sama še mnogo bolj ogrožena, kot kadarkoli doslej, če izvzamemo strahote vojne. Ljudje so eden drugega pripravljeni tudi pohoditi za svoj sebični interes profita. Hud egoizem je na pohodu. Najhuje je, ker se ne oziramo na naravne vire, brez katerih ne bomo preživeli. Voda in zdrava hrana sta nujni dobrini za preživetje.
V ljudskem izročilu je ogromno vedenje, kako je treba ravnati z naravo in rastlinami, da so zdrave in dobre. Kako je treba varovati dom pred hudim. In velika škoda je, če ne bomo posvetili večje skrbi pri delu z otroki. V šolah je premalo umetniških vsebin, kot jih je premalo v medijih in na sploh v družbi. Umetnost pa človeka dviguje, plemeniti, napolnjuje z lepoto in ideali. Če je v njej aktiven, toliko bolj.
Na področju ožje Notranjske danes deluje 6 odraslih prosvetnih mešanih zborov ( Unški trenutno ne deluje), en ženski zbor in en oktet ter trije cerkveni, na osnovnih šolah so obvezni otroški in mladinski zbori ( 7 OŠ), vendar Cerknica zbora nima, ker se je odločila za razredni način vzgajanja pevske kulture.
V zadnih letih je nastala nova, prva folkorna skupina odraslih na Rakeku, ki vzgaja tudi podmladek na osnovni šoli. Na oder postavljajo plese, pesmi, viže, oblačilno kulturo in običaje, tako da se usmerjajo že bolj v amatersko gledališče, kot zgolj na področje ljudske glasbe. Gotovo gre poleg splošnih trendov tu tudi za pomanjkanje zapisanega gradiva o Notranjskem ljudskem izročilu.
V Loški dolini je pred leti nastalo Društvo za ohranjanje kulturnega izročila in poleg ceremoniala za poročni obred na gradu Snežnik večkrat naredijo dragocene akcije ohranjanja ali rekonstrukcije izročila. Vzpodbuda pride tudi »od zunaj« kot ekskluzivno naročilo. V lanskem letu je na primer gospodar kmetije Kandare prejel naročilo, da bi za določeno skupino ljudi pripravil »nekaj posebnega« kot turistično ponudbo na Cerkniškem jezeru. Prišel je na idejo, da bi vse goste postavil kot svate na način, kot so pred leti v zač 19.st. prepeljali nevesetino balo in svate na dveh jezerskih drevakih po Cerkniškem jezeru z vso opravo, kot so jo takrat prepeljali iz vasi Otok v Dolenje jezero. Takrat namreč še ni bilo cestnega nasipa in je bila vas povezana s Cerknico samo s pomočjo čolnov.
*(foto)
Celotne rekonstrukcije niso uspeli pripraviti, je pa to ideja za prihodnja leta.

Dobili smo študijo o notranjski oblačilni kulturi dr.Marije Makarovičeve. Sama pa trdno upam, da bo knjiga o ljudskih pesmih in pripovedih kmalu ugledala luč sveta. Obenem pripravljam zvočni arhiv, ki naj bi imel svoje mesto v bodočem muzeju v Cerknici in bi tako gradivo bilo dostopno kot nekakšna zvočna knjižnica ustnega izročila Notranjske. Zavedam se, da nisem vsega ujela in posnela. Takega dela verjento nikoli ne končaš, a pride dan, ko se moraš odločiti, zaključiti z zbranim in izdati knjigo. Ta dan je pred vrati.
Kljub javnemu delovanju in objavljanju gradiva se do danes na Notranjskem ni oblikovala nobena mlada, nova skupina, ki bi želela izvajati prav po ljudsko našo glasbo. Še vedno sem edina izvajalka, pa še jaz ne sodim pod »ljudsko« pevko, temveč me nagovarja izročilo v umetniškem smislu. Obstaja nova skupina Fletno, ki želi z električnimi instrumetni predrugačiti narodne pesmi v vzorce neke vrste rocka ali popa in se z njimi predstaviti tudi v tujini. Pravijo, da se jim zdijo naše pesmi preveč žalostne in da potrebujejo nove intepretacije. A zakaj amerikanizirane?

Petje se po vaseh še sliši, predvsem ob družinskih praznikih ( rojstni dnevi, Abraham, obletnice), žegnanjih in ohcetih, čeprav se pri slednjih običajno najame »one-man band« ali ansambel, ki pa žal, velikokrat nima posluha za potrebe ljudi, ki bi na veselici radi skupaj tudi kaj zapeli in se pogovorili, pa je glasba tudi v odmorih preglasna. Seveda ni treba poudarjati, da ne igra ljudske glasbe.

Najhuje mi je, ker ob našem izročilu občutim svetost, za katero v sodobnem rivalskem času ni prostora. Celo v posmeh se kdaj zdi gospodarstvenikom, če opozarjaš na vrednote. Mi imamo svojo deželo, čudovito naravo in domovino, pa ob tem premalo negujemo svojo držo in zavedanje, da je to naše.

Ljudsko izročilo na Notranjskem

Kot izročilo vsake pokrajine, se tudi notranjsko po drugih loči predvsem po narečju, ki se razlikuje s posebnostmi od vasi do vasi. Če bi skupaj govorili kmetje iz Blok, Svetega Vida, Menišije, Jezera, Rakeka in Loške doline, bi bili med seboj vsak kot iz drugega sveta, čeprav bi zunanji opazovalec morda niti ne čutil take razlike. Tudi pri nas so se med seboj sprli, češ, vi ne pojete prav, naša pesem je prava! Pa vemo, da sta obe pravi, ampak so se kljub vsemu postavljali za svoj prav.

Ljudska pesem je bila še do druge svetovne vojne in morda do okoli 1950.leta del vsakdanjika in praznika po vseh vaseh. Plesne navade so tudi imeli, kjer so bili godci doma – v Kozarščah Jagri, v Žerovnici Gričar, v Dolenjem jezeru Margan, v Dolenji vasi Kus, na Čohovem Tončkov in še mnogo drugih. Plesali so cuoteš, ze potolčt, zignšriht, pouštertanc, ohcetne valčke in polke, kačo so vili na ohcetih in na primiciji, tudi na veselicah. Godčevski sestav z violino, citrami in tamburicami v Selščku in Begnjah je bil zgolj za muziciranje in petje, ne za ples. Jih je bilo slišati čez celo vas. Po starih risbah in slikah ak.slikarja Lojzeta Perka pa je več kot očitno, da so se dali skupaj godci na harmoniko, klarinet in bas in vižali za ples in veselje. Tudi po upepelitvi Pusta po pustnem sprevodu na pepelnično sredo so godli, potem pa obesili glasbila na klin, saj se v postu ni smelo igrati ne plesati.
Tamburaški orkester je deloval med vojnama. Danes je v Begunjah ohranjena še bisernica pri Koširjevih in violina. Starih viž ne znajo več. N a Dolenjem jezeru povedo ljudje, da je vzel kdo samo glavnik v roke ali orglice in že je bilo veselje v hiši. Od harmonk je bla samu nejmška.

Ljudskega izročila ne moremo obravnavati brez pokrajine, kjer je nastajalo. Uradno je Notranjska širša in večja, ampak za izrazito Notranjce se štejemo vsi s Cerkniškega polja, Meniševci, Vidovci, Bločani, Ložanje in morda še Rakovčanje, čeprav se nikoli niso šteli med »nas«, saj nam pravijo Hribci, kot to tudi mi pravimo vsem, ki živijo višje od Cerknice.
Imamo presihajoče Cerkniško jezero, s katerega razpravo o njegovih čudesih je bil baron Janez Vajkard Valvasor sprejet pred tristo leti v angleško kraljevo akademijo, opisal je tudi zibelko srednjeevropskega smučanja na Blokah, grad Snežnik v Loški dolini, Rakov Škocjan z Malim in Velikim naravnim mostom, meniševske gozdove, ki so spadali pod kartuzijo Bistra.
Babno polje proti Hrvavški slovi kot najhladnješi kraj na Slovenskem, saj visoka gora Snežnik na našem jugu brani ugodne vplive morja. Na vstopu iz ljubljanske smeri na Notranjsko leži Rakek z železnico, ki je pred 150 leti prevzela prometni tok in tedaj dobro razvito trško Cerknico nekako potisnila v spanje.
Biti Notranjec pomeni biti v sredini dežele Slovenije, v notranjosti in verjeli ali ne, če gledamo z dušo je tudi govorica, ki jo govorimo, obrnjena navznoter. Notranjec govori melodično, s poudarki in razmaki, mehko, rad je šegav in potegne tujca za nos. ( Pa naj misli! Si reče in se smeje pri sebi). Kot pevec ali pripovedovalec pravljic občutiš, da ti glas zveni bolj znotraj, kot če poješ primorske ali gorenjske pesmi. Ob morju so temperamentno sončne odprte vazven, na Gorenjskem ali še bolj izrazito v Reziji pa želi glas seči preko visokih gorá. In če hoče iti visoko, mora biti ukoreninjen na globoko.
Na nas močno vpliva spreminjajoča se voda. Voda neposredno deluje na človekovo čustvovanje. Jezero je pravzaprav močvirni svet, kjer nikoli ne veš, kakšen obraz ti bo pokazalo. Tudi naše hribovje je kraško votlo. Veliko je jam in podzemnega sveta. Zgodbe pripovedujejo, da je velikokrat strašilo iz teh jam, v njih je domoval zmaj in da so videli bruhati ogenj iz Slivnice, lučke, ki so plesale preko Iškega vintgarja – menda so to bile vile, dobre ali bele žene. Danes jih ljudje ne vidijo več. Ostal je le vzdevek, da so pri nas čarovnice doma. Ljudem po vaseh to ni pogodu, saj pravijo, da je to praznoverje in da je po nedolžnem mnogo žensk umrlo v preteklosti in nebi smeli obnavljati človeških sramot. In vendar ostaja Uršula, čarovniška mati ta glavna oseba Cerkniškega karnevala, ki živi že trideset let.

DOLENJE JEZERO NA CERKNIŠKEM JEZERU
V nadaljevanju bom navedla nekaj zapisov iz izročila v vasi Dolenje jezero, ki leži objeta s Cerkniškim jezerom. Le ti vaščani nosijo ime Jezerci, saj so bili v preteklosti edini odvisni neposredno od jezerske vode, vse ostale vasi so imele svoje dotoke – potoke in izvire.
Izjemno dragoceno in posebno je izročilo vasi, ki se je s svojim življenjem prilagajala utripu presihajočega jezera. Obstaja celovita kultura ribarjenja, a za celostno predstavitev tu ni dovolj prostora, zato samo zapisi o petju.
LJUDSKO PETJE NA VASI Kakor so ljudje povedali.
DEKLETA POJEJO
Dekleta so se zbirale ob popoldnevih, največkrat v soboto pred hišo na klopci in prepevale. Pozimi so se zbirale ob pletenju štrikanju pri Vardjanovi mami, ki je edina v vasi poznala note med obema vojnama in je učila dekleta petja. Poleg ljudskih so pele tudi Ipavčeve pesmi in druge. Dekleta, kot so Tinetova in danes Kaščetova so bile povabljene zaradi lepih glasov h cerkvenemu zboru, da bi pele po notah, pa so rekle: Ah, me bomo pele kar tako! In so še do danes ohranile ljudski glas, ne glede na to, da je bila vodja notalno pismena. Pesmarica iz leta 1895 je še vedno ohranjena v lasti vnukinje Milenke Braniselj v Cerknici.
Na vasi dekleta niso pela skupaj s fanti, razen kadar so se dobili v gostilni za ples, na vaji - skušnji za igre, ki so jih prirejali v vasi redno, vsaj eno veseloigro vsako leto za pusta. Skupno petje je bilo še pri skupnem delu, pri slačenju koruze, metvi prosa, luščenju fižola, obrezovanju repe in košnji.

FANTOVSKO PETJE
23.7.00 Marganov Tone Klančar 1925 pove: Joj, kok smo mi prej pel'! Kar sred vasi smo se zbrali. Pa je bla ura tri ponoči, pa smo še kar peli. Je ata poklical, pa so nas naložili na voz in peljali na Brezje kosit. Potem smo pa spet pozno prišli domov. Si moral pazit, da si prav odprl vrata, da niso ata slišali ključavnice. Si moral prav prst podstaviti in se je na tiho zaskočila.
Zjutraj je pa kar naprej ata govoril okrog nas, da smo morali vstat, čeprav čisto neprespani.
Pa s sestro sva pela na ves glas doma, da je soseda rekla:«Joj, kok lepu pojeta, človk b' vas kar poslušow!« No, po vojsk' se je pa kar potihnlu.
Kebe France Čopetov: Tle pr Mestkuov' hiš' so se stuopl' fantje, pa so zepejl'.
Pa ste šli še kam pejt z Jezera? A ste pejl' ob sobuotah? Ah, kar tok zvečier so se ustuopl' fantje, pa so zepejl'. Sem bil še mlad. Ženske so pa poslušale, niso pele zraven.

FANTOVSKA SKUPNOST - Ko iz fantiča postaneš fant.

Fantje doma spali na skednjih, v hlevu.
Fantje fantval' – sevejde, sej so bl' frej – ze fante u hiš' ponavad' nej blu prostuora. Pozim' so mejl' u štalah pr žvin' toku sez strupa duol želejzne štange, pol so bl' pa koulc', pa dile, pa slamo pa kašen kouter, al kar je blu.Pa so tam spal' fantje. Pozim' so tam spal' fantje,polejt' pa ne skednah. Zetu so pa puol lehku okul hodil', nej noben vejdu, kej so. Lovko 1935
Sprejem fantov v skupnost na Štefanj dan .
Na Štefanj dan so sprejemal' take fantiče u fante, zetu so muogl' fantovšno plačat. Mi smo še, sej pol ne vejm. Tu je blu še kar 1952.leta še živo. Takrat sem se učil za mizarja. Smo mogli dat za pijačo, pol smo mogli zapet eno, pol pa plesat z enim dekletam. Pa še tu, če je bil pa prou te prav' fant, je muogu pa deklieta prpielat u gostilno. Prej je blu toku, če je bil plies u vas', buomo zrihtal' guodca, pa s' muogu po eno punco jet. Zdej je blu toku, de nej blu trejba prou svuojo punco jemet, sta prjatla bla, al' kokr žie. Ja, je blu trejba te stare prašat, pruos't po pu ure, eno uro, pa so rjekl': »Do tekrat! Al pa nekul več.« Jo je muogu lih tist' prpielat domu, do vrat sprejm't. Če se kej zgodi, s bil ti kriv.Ktir' je prpielou že takrat punco, tist je bil pa še bl počaščen od te star'h fantu.
Je bila kakšna posebna pesem ob sprejemu fantov?
Ja, je bil Casermanov France, on je fejst neprej pel, jest sem prvi tenor, Kebeč Janez je mau basirou. Vs' njeso mejl posluha, tist so muogl' pa molčat. K tu pa je blu! Če ni posluha, tihu! Zraven, ampek tihu. Lehku je usta odpirou, ampek tihu. K tu pa je blu, de je blu lepu slišat, keder se je pejlu.
Kulca gori
kulca doli
kulca so nemazana!
Tu je blu jeziersku. viža s harmoniko /melodijo Jaz pa pojdem ne Gorenjsko. / Kulca gori kulca doli, kulca so nemazana.
Spravili voz na streho – fantovske vragolije
So rjekl’ de so bla toku nemazana, de so kar samie ne strejho skočile. Zvečier so rezdrl’ tak lažj’ uz, pa ne strejho niesl’, uz luojternce so guor ne strejhe. Jojz, so dva dni dol nosil’!
Koliesa rezdrl’, ponuoč, skep dejl’, pa pustl’ ne strejh’.
Ta ima tok nemazane kulce, de so kar na strejho skočile. Tu je blu še prej, k je bil moj oče fant. So se smejal’ zmierej tistm’.
PETJE V VASI IN NA SPLOH
Francka Braniselj Kaščina 1920 : Otočanje so zmierej lepu pejl', Te zgurejn' je toku lepu pel.
Ko je bilo več vode, se je slišalo iz vasi v vas, pa nej blu teh avtu. Smo slišal' zvonuve, al k so šl' ldje s čolnam po vuod', pa se je slišalu, k' so pejl'.Tud deklietca smo pejle Po jezeru bliz Triglava, koker smo te stare slišal'. Sej se je vidu Triglav u jezer'. / Tudi danes 29.7.2000 umit dan po dežju, kar hladno/.
23.7.00. Naša tjeta so tud radi pejl'. Medvej sve pejle kar vse od reda. Ne prvu kašne božične pol pa kar vse od kraja. Je ona začiela pejt, jest sem pa ze nuo. Uona je šla u muoj glas, zmierej sem jo jest lovila. Pol sem pa premejnala. Če sve kej pucale.
Margan: Ivanka pa Jože, nejs bla več ti doma, tu sta toku pejla. Mat' Juretava je rjekla: Ijoj, koku pojeta, jest j'h kar poslušam, dopoldne, tu je blu taku.
23.7.000 Ženske veslale, vozile čoln.
Margan: So se včas'h s čolnam prpelal', sej druge povezave nej blu, naša mama, tudi ko je že bil sip, pa je bla voda čez sip, pa so se s čolnam prpelal' so šl' u Cierkenco h maš' pa Čopetava, so prjele vjesla so veslale, prec so ble u Otuok'. So znale fejst veslat. Mama, k so umrl' smo misl'l' de buomo šl' s čolnam, so naše mama pa tjeta Čopetava vozile toku k' dva muška.
L: A so kdaj kaj zapeli, ko so veslali?
Francka: Ijoj, pa koku. Po jezeru bliz Triglava. Tok je blu lušnu, pa zeguncal'.
Lovko Tone 1935 O, sej včas smo pejl' po vas', mi smo še pejl', ze nam' nej blu pa več.
Vardjanava mama so edin' note tekrat poznal' u vas'. So mejl' pesmarice in so se zbirale deklieta, de so pejle. Tinečka, pa naša Micka so toku lepu pejle. Ona, Tinečka, Mulcave dvej, Slava slavistka od Radota sestre. Tu se je pr nas štrikalu pa pejlu, dan na dan. Mi pa zraven, jest sem bil mulac. Pol k je blu še mau bl lušnu, brat je ustne orglce jegrou, pa pliesat, al pa ne glavnik. Tega je blu. Violine nej blu, razen nemške harmonke nej blu.
Čopetov France: Joj, kok so Dolejnc' lepu pejl', sem bil doskat tam.Jože Braniselj fin' basist, Brejzec, Lovran, Markov Stane, v gostiln' Ivana. Je bla steza čez polje proti Dolenji vasi do Špajnih vrb. Smo bli prjatli z Dolejnc' zmierej.Smo šli peš do Gornjega jezera pa prou u Dane ne veselico. S kolesam smo tud šli, pa na štangi dekleta vozil'. Ribcam dobru je, ko žeje ne trpe, ve za njo, pa je ne zna zapet. V družbi je že pel.
SPOMINJANJE PESMI - ŠALJIVE
KOK JE SROMAK PRŠU OB DNAR
»Katero bomo zapeli? Tisto, kok je sromak pršu ob dnar, ne!«
»Joj, tiste pa ne vejm!«
»Ampek, vejste kaj, nej muogu sromak prit ob dnar, ke ga nejma!«
»Aja, pol se molči!«
»Sevejde, pol se molči, se ne smej več povejdat!«

TISTO, K SO NA JURŠČAH MOLČAL'
»So rekl', ktiero čmo?
Tisto, k-so na Jurščah molčal'!«
»Sej tista j leipa, sam vs' jo ne znajo!«
»Sevejde ne!«

NAGAJIVE – ZABAVLJIVE
L Je bla kašna prov jezerska pejsem?
Lovkova: Tistu Po jezeru, druzga pa ne vejm.
Francka: Tista je jezerska od sviet'h trej'h kralu, sej smo jo pejle, pa je ne znajo nekjer.
Margan: oja, je je, tud jezierska, koku nej!

Češčena s' Marija
p'r Mulc' je uoštarija
je angelsk' glas,
Franca puoje bas. /se smejejo

tu so jo fantje pogruntal'. ta Jože se je huodu žien't, pol je bil pa nejkej jezen, ne vejm, kaj, je h Markc' j'h povabu te fantičke, je bil vodja, je bil jezen, je pa to spejsnu pol, ne. Jože se je zmislu. Zmierej je kašno ušpiču.

Margan: Pa una je tud fejst, kok so orejhe kral'.
K je šla od matere vaše, no od moža Vardjanava.
Vardjanava je šla k Soperj' u vas,
Mularija h n' orejhe krast.
Ne vejm, a so kej pejl' jo. Ne vejm, če so jo pejl'.
Lovkova: Franca gre h Saperj' u vas.
Pr nas smo mejl' pouhnu orejhu, je pa zmierej po vas' hodila / tle so bl' žlahta ne, h Šemeietav'm.
prej seje dost' u vas hodil'. pa so zlužl': / pesem pripoveduje /

Vardjanka gre h Soperj' u vas,
mulc' pa uorejhe krast.
Marg.: Pride Vardjanka domov,
vidi da je vdrt pokrov.
Povej Soperj' de vzame bič,
Soper gre z bičam po vasi,
pod oknam vsak'm se oglasi.
Je mularija doma? ne.
Nato Korošcev Tone prisopiha,
Ponikvar že orehe zmika.
molči, nobenmu ne povej,
dobiš dva dinarja čimprej.
Orejhe so šl' mende v Loko, Francka: U Zarisnco.
Tam so napisali pesmico,
tu počivajo orehi ranjki,
ki so bili nedaj rojeni pri Vardjanki.

NEKAJ PODATKOV O ZBIRANJU : LJUDSKO IZROČILO V VASI DOLENJE JEZERO NA CERKNIŠKEM JEZERU piše in snema Ljoba Jenče
gradivo v tej vasi zbira od 1992, eksplorativna metoda in po dogovoru.
1992 snemal tudi Radio Slovenija, redakcija za ljudsko glasbo, Jasna Vidakovič,
tonski Mojster Miran Kazafura in teren Sandi Zgonc
1993 objavljene 3 radijske oddaje »Slovenska zemlja v pesmi in besedi« večkrat ponovljene
1995 izšla Audio kaseta Ljudske pesmi Cerkniškega polja 1 – JEZERCI
junija 1995 promocija v cerkvici sv.Petra na Dolenjem jezeru,
slavnostni govornik Valentin Schein, župan in dipl.arheolog, direktor Notranjskega muzeja v Postojni, ter znanstveni sodelavec GNI ZRC SAZU dr.Marko Terseglav o pomenu izročila ljudskega petja za narodno identiteto.

Jezerci nastopijo v dokumentarnem filmu ZADNJI ČOLN produkciji VPK in režiji Jasne Hribernik, ki priča o utripu presihajočega jezera in izdelovanju zadnjega jezerskega čolna. drevaka- Leta 2004 na 7.festivalu slovenskega filma prejme posebno nagrado za dokumentarni film.

Po objavi oddaj o Jezercih nastopijo JEZERKE, žene iz vasi na Republiškem srečanju ljudskih pevcev in godcev na Blokah 1994.leta, povabljene z avtorico in zbirateljico na mednarodno transverzalo utrinkov v Stržišče v Baško grapo 1997.leta, redno jih vabijo na prireditve ob posebnih razstavah o ljudskih običajih / gospa Milka Petrič, Kmetijska zadruga, letos na radijsko oddajo Prizma optimizma, v župnišču ob srečanju ostarelih, obiskali so jih otroci vrtca iz Cerknice /prikazale so jih domačo peko kruha in zapele ljudske pesmice/, pojejo tudi v sami vasi, predvsem se redno srečujejo in na kmečkem turizmu pri Levarjevih pd.Bundrovih zapojejo gostom / profesorjem učiteljem duhovnikom, obiskal jih je tudi nadškof Metod Pirih iz Kopra/.
Vsekakor je bilo opravljeno delo zbirateljice zdrava vzpodbuda za obujanje ljudskega petja. Žal pa ne more posegati v izbiro repertoarja. Pevke se že ozirajo po okusu publike in morda tudi medijev, čeprav jih sama redno opozarjam da bodo zanimive dokler bodo ohranile »jezerski« ljudski glas in se ne bodo trudile, da bi zvenele učeno zborovsko.

Ob Novem letu 2006 sem pevke obiskala in so seveda vse pri 80-tih letih, ene celo preko 90-let še vedno pojejo, vendar ne nastopajo več javno. Ali nagaja sluh, kolena, ali kar kaj drugega… doma pa še pojejo. Počaščena sem, da sem jih lahko posnela in spremljala njihovo obujanje spominov na čas brez televizije in radia, ko so so bili eden drugemu edino veselje in je bilo petje najbolj naravni način izražanja na deželi. Upam, da bo med mladimi kmalu prišlo do pobude obnovitve ljudskega petja. Vsekakro jim bom z veseljem botra.

Zvočni primeri na simpoziju:

Audio kaseta Ljudski pevci in godci Notranjske Druga godba 1990
Ljudske pesmi Cerknškega polja -JEZERCI – samozaložba 1995
Iz arhiva – audio, DVD kamera, foto

Sicer sem v vasi posnela več kot 200 pesmi, a na audio kaseto sem jih vključila v neko smiselno celoto, kot sledi po spisku.
SEZNAM POSNETIH PESMI V LETU 1992, ki so vključene na audio kaseto Ljudske pesmi Cerkniškega polja – JEZERCI
1. En pastirček kravce pase /večglasno, balada ( naprej poje Kaščina Ana )
2. bitje – plat zvona ob nesrečah, ob požaru ali poplavi. Pripoveduje Skirc.
3. Ena ptička, ena ptička priletela / legendarna, večglasno in mama z otrokom
4. Ena zvezda na nebu prišla je svetla / obredna trikraljevska, »jezerska«, jo imajo za svojo,večgl. (naprej poje Skircava )
5. Jaz pa enga konjča imam / sama Kaščina, ljubezenska svarilna,
6. potrkavanje z zvonovi – oznanjanje praznika, klic k bogoslužju
7. Buh dej srečo – starosvetni pozdrav človeka na poti ali voščilo za zdravje živine v hlevu.
8. Obred ob prvem sejanju spomladi /Buh te vziem' u oblast' – pa hitru guor zrast'.
9. harmonika – viža stari valček
10. priprava nevestine bale
11. Sončece sije lepo – obredna svatbena ob odhodu neveste od doma
12. plesna viža – za potolčt - harmonika
13. Mi hočmo pa tukaj eno pesem zapet – fantje po toler, obredna fantovska svatbena podoknica večgl. Pojejo Brkini
14. Snočkaj so se fantje stepli pod zeleno lipico / balada
15. Sedem urca je odbila / fantovska ljubezensk, večglasno
16. Aha, gosi grjejo, sneig buo, u trejh dnejh bo zemielu! vremenski pregovor iz opazovanja selitve gosi.
17. Plohke smo delali – jezerske drsalke
18. Za srečno zadnjo uro - zvonjenje –
19. Cingel congel niesem u maln – oponašanje zvonov, napotek Margana Mateju, kako naj zvoni.
20. Prišla Minka s kolodvora – otroška, predvsem dekliška igrica s petjem in plesom, nagovarjanjem
21. Encili bencili cuckov sin – izštevanka
22. Marička sedi na kamenu – otroška pesem, sicer balada, otroci so jo peli v krogu, dva sta igrala Maričko in Karla, brata
23. Pod gradom špancira en zauber vojak / socialna nabožna, enogl. Kaščina Francka
24. Cierkenca je lejpu mejstu – večgl, šaljiva na račun Cerknice, naprej Tinetava
25. o kontrabantu – nosili ribe prodajat
26. Visoka je gora, hrib strman – legendarna, ostalina obrednega predbožičnega zibanja Jezusa
Naprej poje Tilka
27. Pastirčk' so na pul' / božična, sedaj otroška poje Juretkava
28. viža polka – harmonika godec Margan.