Naroči se na e-glas!

PRIZADEVANJE ŠKOFA ANTONA MARTINA SLOMŠKA ZA VSESTRANSKI (DUHOVNI, MORALNI, KULTURNI) NAPREDEK SLOVENSKEGA NARODA

Uvod
Anton Slomšek se je kot prvorojenec rodil 26. novembra 1800 na Slomu v župniji Ponikva blizu Celja. Oče Marko je bil kmet in usnjar. Mati Marija, roj. Zorko je bila iskreno pobožna, blagega in veselega značaja ter dobra pevka. Nanjo je bil njen prvi sin močno navezan. Po zgodnji materini smrti 1816 in očetovi 1821 je za mladega Slomška vsestransko skrbel nekdanji kaplan na Ponikvah, duhovnik Jakob Prašnikar.
Slomšek je po gimnaziji v Celju nadaljeval svoj študij na liceju v Ljubljani (kjer se je seznanil in spoprijateljil s poznejšim znamenitim pesnikom Francetom Prešernom), v Senju in ga dokončal v Celovcu. Novo mašo je pel v Olimju (blizu Podčetrtka) leta 1824. Svojo prvo službo je nastopil na Bizeljskem pri Brežicah, nato je bil kaplan v Novi Cerkvi pri Vojniku. Preden je postal nadžupnik v Vuzenici, je bil vmes spiritual v Celovcu – duhovni voditelj bogoslovcev. Potem je bil umeščen za stolnega kanonika pri Sv. Andražu v Labotski dolini in komaj je kot celjski opat začel z delom, je že bil izbran za lavantinskega škofa. 5. julija 1846 je v Salzburgu prejel škofovsko posvečenje. Kot škof si je privzel še drugo, birmansko ime Martin, po svojem birmanskem botru. Leta 1859 je prenesel sedež svoje, lavantinske škofije v Maribor. Tu je umrl 24. septembra leta 1862. Papež Janez Pavel II. ga je 19. maja 1999 v Mariboru proglasil za blaženega.
Njegove še danes znane pesmi pesmi so: V nebesih sem doma, Svetlo sonce, Veselja dom, Zdravica Slovencev, Vinska trta, Lehko noč, Večernica, predica, Veseli hribček, Misijonski križ, K pridigi. Večinoma so se sfolklorizirale in še danes jih besedilno deloma prirejene in marsikdaj pod drugimi naslovi pojejo pri maši, v veseli družbi in na nastopih pevskih zborov.

I. Jezik

Medtem ko Matija Čop prizna, da njegove ambicije segajo daleč čez obzorje kmečkega človeka in Stanku Vrazu ta pride prav, kolikor lahko izkoristi njegovo vedenje za svoje romantiške cilje, se je poznejši škof Anton Martin Slomšek pripravljen skloniti k njemu in mu pomaga premagovati splošno zaostalost in vzgajati jezikovno in narodno zavest. Slomšek ne idealizira kmečke govorice, kakor je to počela tista romantiška smer, ki je vrh svojega prizadevanja videla v zajetem besedišču ljudstva. Gradivo za slovar naj bi nabirali duhovniki, ki so bili za tako delo vsaj za silo pripravljeni, saj je bila v ljubljanskem bogoslovju ustanovljena stolica slovenskega jezika. Ta krog je knjižni jezik in celo literarni slog enačil s kmetskim jezikom. Pač ni mogoče reči, da je bil Slomšek za ta prizadevanja gluh, saj je med drugim opozarjal, da je najti na Koroškem »besede, prave starodavnice, o katerih v drugih narečjih več sledu ni.«

»Naj bi vsakdo, ki se z naukom ljudi peča, naj si bo v šoli ali doma, na leci ali v spovednici, … slovenske besede skrbno pobiral, sebi v poduk in tudi drugim v pomoč, kateri domače slovenstvo množijo. … Koliko vrle slovenščine še v mnogih kotih počiva, katere še ne poznamo, ki na poljanah ali pa po mestih prebivamo. Mnogotera slovenska beseda je že po hribih in samotnih dolih zaspala, katere nihče pobral in za slovstvo shranil nij, marveč so se ji le smajali, katere niso poznali. Tako se jeziku zguba godi, katera ni za popraviti. Zbirajmo torej skrbno, podelimo si pa tudi po traberno najdenega blaga, naj bo naša beseda čedalje bolj obilna pa tudi razumljiva…«

Da ni bil enostransko zagledan v preteklost ali nekritičen občudovalec kmetskega, dokazujejo naslednje Slomškove besede:

»Omika domačega jezika se ne sme zavirati, da bi se neprenehoma le po starem kopitu pisalo in govorilo; se pa tudi nima prenagliti, ne prekucniti v jamo prenapetih oblik in nezastopnega slovstva. Moder rodoljub jezikoslovje prazno sprsemlja, ne zaničuje starine, pa tudi novine v svojem jeziku ne zametuje, temveč skrbno jagode pobira in spravlja, naj si jih čita v novih pismih ali pa sliši od prostih ljudi.«

V oceni Jarnikovega Etimologikona je bil v svojih formulacijah bolj diskurzivno discipliniran, saj so predvidene izobraženemu sprejemalcu: »Jezik je sredstvo občevanja med narodi, je najmočnejša vez vsakega ljudstva, katero bratovsko druži. Zatorej je in bode temeljito znanje jezika glavni pogoj za vsakega, ki se hoče ali pa se vsled službe svoje prišteti mora razumnikom, posebno pa še temeljito znanje jezika tistega ljdustva, med katerim živimo in delujemo. In resnično, če je človeku kak spomin na zibelko mil in drag, mu mora to gotovo biti ljubi materni jezik, za čigar oliko naj bi si vsaki rojak s hvaležnim srcem prizadeval.«

V najpopularnejši Slomškovi knjigi Blaže in Nežica v nedeljski šoli govori oče na smrtni postelji v tujem kraju: »Ni človeku slajšega kakor materin jezik. Dete sim po slovenje ateja in mamo klical, po slovenje tudi svojo dušo Očetu nebeškemu izročiti želim.«

Slomšek je to misel izrekel še v znameniti pridigi Dolžnost svoj jezik spoštovati 1838. leta, kar utemeljuje tudi teološko. Namreč: »Ves svet je velik tempelj božji. Vse časti Vsemogočnega ime.« Od vsega najlepši pa je »človeški glas«. Res je Bog ljudem zaradi njihovega napuha pri zidanju babilonskega stolpa »jezik zmedil ino jim več jezikov govoriti dal«, a zdaj ga imajo pravico in dolžnost vsi ti jeziki enakovredno slaviti. Preden je »vsigamogočni Bog« »dvanajst bornih ribičov« »po široki zemlji poslal, jim ni dal posvetniga bogastva ino pozemelske oblasti, ampak dve nepotrebnej nebeške reči jim je sv. Duh na binkoštno nedelo prinesil: nebeško modrost božjiga nauka ino posebne lastnosti vse jezike na sveti govoriti…«. »Pred Bogam ni nobeniga razločka med Nemcam ali Slovencam, vse za ljubo ima, ki njemu zvesto služijo…« »Kakor se je sv. Duh v podobah velikoterih jezikov prikazal, ravno tak naj v vseh jezikih se Bog hvali ino časti…« V smislu svojega duhovniškega poslanstva Slomšek nadaljuje, češ da se bodo tudi ob koncu sveta zbrali pred božjim tronom pripadniki iz vseh narodov in jezikov, da bi se zahvaljevali« »Bogu ino jagnjetu, ki je za nas skoz svojo kri iz vseh narodov, jezikov ino ludstuv perkupil«.

Po Slomškovem mnenju »Nikdar ne moremo Boga dovolj zahvaliti, de nam je prelepi dar jezika dal« in nadaljuje: »Človeški jezik je talent, kateriga je nam Gospod nebes ino zemle izročil, de bi z njim barantali, ino veliko dobička storili.« Pridiga se tu nanaša na svetopisemsko priliko o talentih, nato nadaljuje: »Kdor svoj materin slovenski jezik pozabi, malopridno svoj talent zakoplje. Bog bo enbart terjal ino vsi zaničvalci svojga pošteniga jezka bojo v vunanjo temo potisnjeni. Oj ljubi, lep ino pošten slovenski jezik… tebe hočem kakor nardražji spomin svojih rajnih starejšev hvaležno spoštovati ino ohraniti, za tvojo čast ino lepoto po pameti, kolikor premorem, skrbeti, v slovenjim jeziku do svoje posledne ure Boga nerrajši hvaliti, v slovenjim jeziku moje ljube brate in sestre Slovence narrajši vučiti, ino želim kakor hvaležen sin moje ljube matere, de kakor je moja prva beseda slovenja bila, naj tudi moja poslednja beseda slovenja bo. – Tudi vsak pošten Slovenc, ravno to želi, mislim, de želite ravno to tudi vi.« … Ljubite svoj rod, spoštuje svoj jezik.« Kliče svojim rojakom, ki jim poskuša z vrsto primer iz domačega življenja ponazoriti dragocenost materinščine za utrditev njihove narodne identitete in dopovedati, naj se ga ne sramujejo pred sosedi. Vsaj ta metaforična plast je mogla nagovoriti preprostega poslušalca v njegovi konkretnosti, če sta bili drugi dve zanj morda že previsoki in predvideni zahtevnejšim sprejemalcem. Gre za »tiste razlage, ki so jih vedno in vedno ponavljali slovenski preporoditelji iz 16. stoletja. Toda Slomšek ni ostal samo pri teh«, pravi Anton Slodnjak, »temveč je potrebno po ljubezni do jezika in narodnosti podkrepil še z božjo zapovedjo ter tako zasidral slovenski narodni preporod kot metafizično zapoved v samem Bogu. Ta propoved je tako pomenljiva ter značilna za razumevanje Slomškovega verskega kakor tudi slovstvenega in javnega dela, da bi brez nje ne mogli razumeti njegove čudovite združenosti verskih in narodnostnih načel.«

Da Slomšek tudi v tem pogledu dokazuje trezno uravnovešenost, je razbrati iz besed: »Mrzi mi malik poganskega nacionalizma. Spoštujem in častim pa naravneposebnosti vsakega ljudstva kot dar božji in zato tudi materin jezik vsakega ljudstva.« V njih je utemeljeno njegovo svarilo: »Ne zaničujte ptujih jezikov ino se nemškiga le skrbno učite,« za kar ima takoj pri roki svetopisemski zgled: »… lepši bo vam, ki znate jezika dva… Tako boste vi dobrimu, zvestimu hlapcu podobni, ki je od Boga dva talenta prejel.« A v številnih različicah vedno znova ponavlja. »Velik, neprecenljiv zaklad je Slovencu materin jezik, naj ga le sam ne zakoplje v zemljo pozabljivosti, nemarnimu hlapcu podoben.« »Kdor ljubi ljudstvo, ljubi tudi njegovo besedo«. Svojim duhovnikom, zbranim na duhovnih vajah leta 1861 je Slomšek v labodjem spevu polagal na srce: »Ljubimo v prihodnje svojo domovino, ljubimo svojo besedo materno, pa ne le v besedi, temveč v djanju in resnici, iz čiste ljubezni do Boga in pa do svojega roda!… ne pozabite, da je to sporočilo lahko da poslednje sporočilo vašega starega škofa Slovenca.«

Slomšek utemeljuje skrb za materinščino tudi etično in moralno: »Vi skerbite svoje telo lepo oblačiti, ali bote svoji duši pozabili pošteno govorjenje preskerbeti?« Žalosti se, da starši pošiljajo svoje otroke učit sosednjega jezika v tuje okolje, kjer se pogosto spridijo in najprej naučijo »po nemško – kleti ino pa grdo marnvati.« A tudi če ostanejo na domačih tleh, večkrat niso prida boljši. »Marsikateri za vsako narmanjši nič kriče in preklinjajo, pa ne samo po slovensko – preklinjajo – tako je nova moda – tudi po hrovaško in nemško, še to ogersko in francosko,« se zgraža Matija Vertovec. Svojim rojakom tudi oponaša, da v stilu, kar ena roka zida, druga podira, »se primeri velikrat, de taki, ki Marijo po večkrat na dan imenujejo, tudi hudiča pogosto na jeziku imajo.« Njihove molitve so prazno žlobudranje: »z ustmi Marijo hvalijo, z ustmi pa tudi svojimi bratu vse hudo in slabo privoščijo, … čez vremena in letne, čez Boga in njegovo mogočno previdnost godrnjajo.« Duhovnik in priznani vinarski strokovnjak iz 19. stoletja opozarja torej na kulturo govorjenja in njegovo notranjo motivacijo zanj, kajti sveti Duh govori: »… smert in življenje iz jezika izvirata. Kdor se v besedi ne pregreši, je popolnoma mož. Kdor pa vlada (viža) naše govorjenje? Človeška duša.«

Verjetno Slomšek piše nekrolog Matiju Ahaclu, kjer med drugim: »Naš Matija bili so tudi iskren Slovenc, ki so ljubili svoj matern jezik, ino po svoji moči skerbeli za olikanje svojega ljudstva. Povabili so veliko prijatelov, de bi lepe domače besede naberali in v bukve pisali, ki se jim besednik alj slovar pravi.«

II. Folklorni obrazci

Medtem ko Marija Vertovec, Matija Majar-Ziljski in Stanko Vraz uporabijo v svojem pisanju folklorne obrazce komaj za seme, se pri Antonu Martinu Slomšku naravnost kopičijo. Življenjska vodila, stoletne ljudske izkušnje in ljudska modrost, izražene v slikovitih primerah, reklih in pregovorih so prišli nadvse prav Slomškovi pedagoški nadarjenosti: »Prislovice ali sploh pregovori so zlati orehi za življenje; pa učitelj je dolžen deci jedro razluščiti… Jabelko je zjutraj zlato, opoldne srebro, zvečer pa svinčeno… Je že kdo otrok to videl? Videl ni, skusilo jih je veliko. Če sadje zjutraj uživaš, ti bo dobro služilo in je zlata vredno. Manj zdravo je opoldne, na večer ti bode težilo želodec kakor svinec.« »Kratki in lepi so slovenski pregovori in prislovice, žlahtnim jagodam v kiti govora podobne. Rodovita je slovenščina v svojih oblikah kakor naše slovenske gorice.« Nobene druge vrste slovstvene folklore Slomšek ni tako cenil in kakor je imel pred očmi njihov vzgojni učinek, se je zavedal njihove vrednosti tudi za jezikoslovje. Modernemu rodoljubu so »pristne besede in vrle prislovice … dragi biseri, s katerimi zaklad svojega jezika bogati, dokler le more.« Eden takih je bil njegov stanovski tovariš: »Tako so pridni Reja storili in še na svoje stare dni kot župnik… so skerbno nove, jim neznane izreke zapisovali, kateri so bili za Sotloj Slovencem v navadi, kojih pa v drugih krajih ni slišati, ter so tako dolgo popraševali, da so pravi pomen besede zadeli.« Končno tudi tu ne gre mimo religiozne utemeljitve njhove rabe: »'Poprašuj rad in molče poslušaj besede svetnikov ter starih pregovorov ne zaničuj, ne povedajo se ti zastonj,' to ti pobožni Tomaž Kempčan svetuje.«

Slomšek se je tudi sam ravnal po nasvetih, ki jih je dajal drugim, zato neredko »lušči jedro z zlatih orehov,« tj. opisno razloži smisel posameznega pregovora. Primeri: »Pravijo, da kjer Bog eden altar ima, tamkaj napravi hudi dva in tudi po tri, sosebno po nekrščanskih slabih pivnicah, kateri se krog župnijskih cerkva nahaja, in ravno po njih pregovor resnico dobi: bliže cerkve, bliže pekla…« »Ne dopustite nesramnih šal ali pregrešnih kvant uganjati, klafati, nespodobnih pesmi krožiti, ljudi opravljati, deželsko in duhovsko gosposko ogovarjati, sveto vero in svete reči zasramovati, da ne bo vaša gostilnica šola pekla in vi antikristusovi najemniki. Vsakdo, ki k takim pregrešnim rečem molči, se jim celo smeji ali pa še pripomaga, nosi duše hudiču na prag. Dobiček takih ljudi in pa molji v pšenici!« »Od tega, kar si slišal, dobro razloči, kaj boš povedal, kaj pa zamolčal. Naj si ravno beseda ni konj, je pa kamen, ki ga težko odvališl Lehko se vrže, pa težko pobere, še težje rana ozdravi, ki jo bližnjemu z eno besedo narediš.« »Bob v steno metati. Ali se stene prime? Tako nauk otrok, ki so svojeglavi. Take učiti in pa prazno slamo mlatiti.« K Slomškovi pedagoški nadarjenosti sodi njegova spretnost, pripraviti kontekst za posredovanje kakšnega življenjskega vodila, nauka. Tako se zastavlja vprašanje, ali je na podlagi njegove zgodbice ostal pregovor: »Ti očeta do praga, sin tebe čez prag,« ali je Slomšek sestavil zgodbico na podlagi že znanega starejšega (ali tujega) pregovora. Že tukajšnji navedki potrjujejo misel o kopičenju formulativnega izražanja pri Slomšku; očitno ima veselje z njim, saj ne le, da pregovore in rekla pogosto rabi, ampak jih kar več hkrati nasuje, da z njimi utrdi misel ali nauk: »Kvase varujte se, da vam sreča ne uide inse vi v kratkem na golo ne usedete. Sreča je opoteča in kdor se danes z bogastvom baha, bo že jutri kruha prosil. Vse to se bo lehko še vam tudi zgodilo. Bog le ponižnim milost daja, na prevzetne njemu merzi. V kratkih letih se je Kvasetu napovedana beseda spolnila. Tud ptica, ki previsoko leta, po navadi nizko obsedi.« »Saj se moramo pijanca s senenim vozom ogniti, kakor pregovor veli. Vol, kteri se najraje bode, tudi najpoprej roge zgubi in dečko, kteri se rad pretepa in bojev išče, najde nagloma tudi svojo nesrečno smert.«

Na sprehodih je Slomšek tudi sam sestavljal in zapisoval lastna spoznanja in življenjska vodila. Tako zbirko izrekov je objavil v Drobtinicah 1853. leta. V njegovih spisih pa jih je toliko natresenih in so tako približana duhu kmečkega človeka, da jih je marsikdaj težko razločevati, na kateri njivi je kaj zraslo. Morda pa nam v tej zvezi ponuja ključ Slomšek sam. Prav gotovo niso sad njegovega truda tedaj, kadar se sam sklicuje nanje izrecno. Na primer: »Star pregovor pravi: Kar dobri ljudje radi imajo, tudi Bog rad ima. Pa tudi, kar Bog z eno roko vzame, z dvema rokama ljudem da. In ako le hočemo prav spoznati in se podati v sveto voljo božjo, se prav lahko prepričamo, da kar Bog stori, vse prav naredi.« … »Prva napaka branja je, ako sre preveliko prebere, premalo pa premisli in šolcem premisliti da, kar so brali. Po takem načinu se zgodi, kar sploh pregovor poveda.« »Iz mnoge povrhu, iz celega pa nič.« »To se pravi vodo s sitom zajemati, ali pa v prevrtan sod vlivati.« »Sploh pregovor uči: 'Možje, kedar se bodete ženili, skerbite, da si svojo gliho dobite,ako dva vola enako ne vlečeta, voz ritenski gre. Kakršno drevo, takšen je sad. Jabelko daleč od debla ne pade, sploh pregovor pravi'«. Da Slomšek pregovorov in drugih oblik formulativnega izražanja ne rabi toliko z estetskim namenom kot iz praktične nazornosti, dokazuje dejstvo, da en in isti pregovor rabi na več mestih. Mikavno je zasledovati njihovo ubeseditveno variantnost.

1. Pijancev in prepiravcev se moraš s senenim vozom zogniti.
2. Saj se moramo pijanca s senenim vozom ogniti, kakor pregovor veli.
1. Ako tudi podplate razdereš, nove maše ne zamudi!
2. Ne zamudi nove maše, če bi ravno podplate razdrl.
1. Daljna žlahta (po navadi raztergana plahta) jih je rada cukala in se na njih dobroto zanašala.
2. Pravijo, da je žlahta raztergana plahta, ali če druge bolje plahte ni, se le v njo zavij, kolikor premoreš, hoče ti pomagati kakor našemu pastircu.
1. »Stare omare« pravijo, »nikar ne prestavljaj, hitro se ti bo razsula. Ta pregovor je tudi rajnemu Zagajšku dopolnil.
2. Stara omara naj pri miru stoji, kakor hitro jo pomerziš, se ti bo zdrobila. Ravno taka je s starim človekom.
1 … je vedel, kaj pregovor pravi, da: kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš.
2. … kolikor jezikov pa kdo zna, toliko človekov velja.
1. … zakaj takov človek se zna v ovčje oblačilo zagrniti, da si je ravno po besedah Jezusovih zgrabljiv volk.
2. … Vsi taki pajdaši so dereči volki, naj se tebi še tako prijazni delajo. To so deroči volkovi v ovčjem oblačilu, ki bi radi ovčice pastirjem vzeli in jih raztrpali.

Rezultat teh podvajanj je pravzaprav presenetljivo spoznanje, da tudi pri enem in istem človeku tudi tako drobna vrsta slovstvene folklore, kot so pregovori in primere, ni nujno okamenela formula, ampak prožno testo, ki ga je mogoče primerno gnesti tudi glede na sobesedilo. Bera pregovorov pri Slomšku je tako bogata, da jih je za tukajšnjo priložnost nemogoče predstaviti vse – primerno bi jim bilo posvetiti samostojno obravnavo! – zato sledi le še predlog, po kakšnem kriteriju bi jih bilo mogoče sistemizirati.

Na življenjsko okolje kmeta se nanašajo pregovori z zgledi
iz živalskega
1. Kakor stara ptica poje, nauči tudi mlada svoje. Tudi ptica, ki previsoko leta, po navadi nizko obsedi. Vem, da vsak en rajniš glešta, saj pravijo, da tudi kokoš brez dnarja ni. Naše poželenje brez pameti je konj brez vujzde. Kmetovskemu človeku gosposka sukna tako stoji kakor prasici sedlo. Oblačila na posodo jemati, pa se z njimi bahati, je ravno kakor bi se pura s pavovim perjem lišpala. Kar mačka rodi, vse miši lovi. Konj pravi: v breg (klanec) ne tiraj me – navzdol ne jezdi me – po ravnem goni me – v hlevu ne pozabi me.
in rastlinskega sveta:
2. Kdor se k mizi siliti da, visoko glavo – trebuh pa prazen ima. Kislo repo prodajati, vmes pa lagati in hude čase tožvati, ni po krščansko. Dober rad druge razveseluje, le neprijazen se kisel dela, kakor bi ga grizlo. Brezovo olje zaceli razvade mladih dni in šiba novo mešo poje, to je: pridne otroke izredi. Zakaj učenost brez čednosti je cvet brez sadja. Jabelko zvunaj lepo, gnjilo pa znotraj… ter mu vse dovolili, da se je tudi nad njimi prislovica dopolnila: 'Kakor stariši, takovi otroci. Jabelko ne pade daleko od jablane.'

Dokaj pregovorov in primer se opira na zglede iz oblačilne kulture:

3. Pa kaj človeku pomaga, če je še toliko razumeten, pa pameten ni! Pamet je boljši ko žamet. Sploh pregovor pravi, da kder žena klobuk nosi, mož slabo kosi, ker ji preveč svoje volje pusti. Resnica ljubi lepo obleko / da se je ljudje ne splašijo.

Razumljivo je, da je v Slomškovem pisanju veliko pregovorov in drugih jezikovnih obrazcev, ki se nanašajo na religiozno sfero:
4. Veliko je sreče na morju, pa tudi veliko nevarnosti in strahu. Zato velijo: Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda. Mera in vaga v nebesa pomaga. Zakaj svete reči so za svete ljudi.

Temu blizu so vodila moralne narave:

5. Ptujih ljudi pa ne oponašaj, kako govorijo ali hodijo, s kako mero meriš, se bo tebi merilo. Besede žgečejo, zgledi pa vlečejo. Usta so poglavitne vrata in jezik vratar, včasih zlo hudoben. Boljša je zamera za resnico, kakor hvala za laž. Kmetov prevzetija je podertija prave sreče. Bog plačuje po zvestobi, ne po stanu. Prav po hudičevo pa je, drugim z obreko in lažjo pot zastopati ali celo podlezovati. Rad se takim pregovor dopolni, ki pravi: »kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade.

Končno jih je precej, katerim je težko najti skupen imenovalec:

6. Zlat nauk več vleja, kakor zlat denar. Delo stori o pravem času. Zamuda kruha strada. Nehvaležnost je sveta plačilo. Železo rja sne, nečimrnost pa otroka. Star prijatelj in pa star denar. Lahko se nanj zaneseš.

Ob oceni prvega letnika Drobtinic Slomšek ugotavlja, »da vsaka drobtinica za vse ne bo, pa tudi gospodinja za vsakega dobrega kruha ne speče.« In zgodi se, da se mora med drugim zagovarjati prav zaradi svoje slikovite primere.« … Tudi na besedah se podtikajo, in jim ne dopade, da bi mož in žena bila prav po volji božji (kakor dva božja voleka). Pa beesde rade v drugem kraju tudi kaj drugega pomenijo. Po Štajerskem se imenuje lepa rudeča, pikasta žužica, ki rada otrokom po roki lazi in mirno zleti: božji volek. Po tem ljudje pravijo: on je pohleven ko božji volek: in dopade Štajercu, če ga tako pohvališ.« A Slomšek ne bi bil Slomšek, če ne bi v tem že videl priložnost za poduk. Zato nadaljuje: »Ravno enako govorijo po Kranjskem in Štajerskem: gobec ima le pes. Na Koroškem pa ljudem na gobec gledajo, kakor pri nas na usta; in se nihče ne pritožuje. Kakor pri nas jokamo, se pa drugod derejo in vsaki kra jima svoje. Ne zasmehovati, ne zaničevati ptujih izrazov in besed – temveč povedati si jih hitimo.« Pavle Merku pojasnjuje rabo besede (»mu začnejo tu gobec pljunat…) v pridigah Petra Podreke, da jo je »tolmačiti brez vsakega pejorativnega pomena, saj nadiški dialekt ne pozna obraza.«

Vsaj po dosedanjem védenju se Slomšek ustavi pri uganki, kot v vprašalno obliko zaviti primeri, le enkrat, in to v knjigi Blaže in Nežica v nedeljski šoli: »Uganke ljudje za kratek čas radi imajo.« Za uvod v računanje zastavi učitelj vprašanje: Na strehi je 100 vrabelnov, ako 1 ustrelim, kojko jih še na strehi ostane? Odgovor: Nobeden, drugi odletijo. Primer je moral biti v svojem času zelo popularen, saj ga je J. Stritar pozneje celo upesnil in so ga šolska berila prenašala do današnjih dni. Slomšek pristavlja, da je vsako računanje nasledek »številske uganke«.

III. Pesem

V Celovcu se je Anton Slomšek srečal z Matijo Ahaclom (1779–1845), ki je zaslužen za narodno prebujo Koroških Slovencev, kot mecen in vzgojitelj. Po poklicu je bil profesor matematike in dejaven v Kmetijski družbi, urednik njenih glasil, pisec člankov o gospodarstvu, zlasti kmetijstvu, torej vsestransko praktičen človek, je izdal Pesme po Koroškim ino Štajarskem znane (1833, 1838, 1858), prvo slovensko posvetno pesmarico z melodijami. Njen namen je bil z besedili, ki jih je pripravil Anton Slomšek, pregnati preveč svobodne ljudske pesmi. Dejansko je avtor te knjige Anton Slomšek sam, saj gradivo zanjo zbral on si jo zamislil kot pripomoček za odpravo po njegovem neokusnih folklornih pesmi. Toda Ahacel naj bi bil poravnal zanjo stroške tiska. Kakšen je bil namen njenega izida, je razbrati iz uvoda vanjo:

»Ljubi Slovenci! Vem, de lepe pesmi radi pojete, ino s' petjam sebi kratek čas, druigm veselje delate, Bogu pa čest ino hvalo dajate. Nate! tukaj se jih vam eno čedno zbranje nar lepših pesm podá, katere so polne lepih naukov, ino zaih, nedolžnih rožic pevske umnosti. Jez sim si svest, de jih bote z veseljam spevali.
Najdejo se v tih pesmih enekatere vam nenavadne in nezastopne besede; pa najdeste tudi druge, morde po vašim bolj znane, spod postavlene, ino na vzgor zaznamvane, kamor de slišijo.
Zadi najdete tudi tih pesm enokoljko navadnih viž, v note postavlenih, ki vam jih vsaki hodec, alj kdo drugi na note učen, posebno pa gospodi šolni vučeniki prav lehko zapoje, dokler si sami vižo zapomnite (v glavi obderžite).
Lepo vas prosim, ljubi brati ino sestre slovenskiga rodu, posebno vas mladenče ino mladenčice (deklice)! opustite vse nesramne, vmazane, klafarske ino nespodobne pesni, katerih je sama peklenska hudoba po svojih pomagavcih toljko na svet (kak ljulke v pšenico) zasjala. Skoz nje se le pošteni pohujšajo, nedolžni zapelajo, ino Bog se žali. Nikar gerdo, temuč le pošteno petje vam pravo ino stanovitno veselje daja. Pojte le, pa pojte pošteno, in najte, de se vaših bogaboječih ino nedolžnih pesm slaven glas po dolinah razlega, po hribih razdeva ino po gorah do nebes vzdiguje! To vam želi vaš perserčen prijatelj, ki vam te pesm izroči.«

Od 33 pesmi je polovica (15) Slomškovih, drugi avtorji sta bili dve generaciji iz njegovega celovškega slovenističnega seminarja v bogoslovju. Naslov, da gre za pesmi, ki so po Koroškem in Štajerskem znane, in pripis: »enokoljko popravlene in na novo zložene«, priča, da so nekatere med njimi zgolj polikane in z moralnega vidika očiščene. Zaradi te svoje vzgojne note je pesmarica sicer doživela kritiko Matije Čopa, Franceta Prešerna in njunih somišljenikov. O tem priča pismo Franceta Prešerna Janu Čelakovskemu v Prago in njegova bodica na Slomškov račun v 3. zvezku Kranjske Čbelice.

Alojz Rebula današnjemu prvemu slovenskemu blaženemu v prid v tej zvezi piše: »Zaradi te Prešernove jedkosti je ta knjiga zadobila profil nekakšnega kulturnega pankrta, ob katerem naj bi bilo Slomškovemu življenjepiscu nerodno. /… / Toda življenjepiscu ni treba biti v zadregi. Pod prevalom leta 2000, ki ima za sabo razvaline raznih mitov, tudi 'ljudskega', lahko reče samo, da je bila Slomšku etika vsaj toliko pomembna kot literatura. Kot človek, ki ga je vezal ne samo določen okus, ampak tudi določena postavka v dekalogu, se za kakšno ljudsko 'kljunčkanje' na meji pornografskega ni mogel ogreti. /… / Stvar je v tem, da Slomšku ni šlo samo za prosvetljevanje, šlo mu je za nekaj več, šlo mu je za odreševanje, onkraj več ali manj evropskih literarnih meril. Vernik v estetiko in vernik v Kristusa se bosta tukaj pač razhajala. Vidik Edinopotrebnega je bil temu človeku prvenstven, naj se je loteval česarkoli.«

V romanu Otrok luči Franc Hrastelj dva slovenska velikana iz 19. stoletja sooči ravno ob rokopisu tega dela, kjer se zavesta, da njune poti vodijo vsak v svojo smer, toda to še ne pomeni, da se ne bi mogla spoštovati in ceniti :

»Vidiš, Tone,« je dejal Prešeren, »takšen si bil,ko sem tvojo prvo pesmico bral. Na koncu pač mora biti nekaj pobožnega, sicer misliš, da pesem ni dobra.«
»Saj priznam,« mu je Slomšek smeje odvrnil, »vi duhoviti, genialni pesniki ste pač kot čudoviti pevci, ki izredno lepo pojete, pa zakaj pojete, tega ne poveste. Jaz pa želim v vsaki pesmi to povedati, zakaj pojem, četudi ne tako lepo, pa vendar zato, da bi človeško srce obrnili k Bogu.«
»O tem nisva bila in tudi ne bova nikdar istih misli,« je Prešeren obudil spomine na dijaška leta, ko sta se tudi o tem razgovarjala. Slomšek mu je šaljivo odgovoril:
»Mislim, da so na svetu različne cvetlice, različni ptički pevci in tudi različni pesniki nekaj lepega in potrebnega. In tako bova midva vsak pri svojem ostala.«

Slomšek ima v tej zvezi pogled uprt med ljudstvo:

»Čedno je, da svatje zapojo in godci vmes zagodejo, od svetega zakona, od večne luči, naj tudi kako smešno kdo vmes zakroži. Kvasati pa muzikantersko je pošteni svatovšini gerdo in takim kvantam smejati se, je greh… Godci radi pijejo, grdo govorijo, se razvadijo ter sebi in drugim v pekel godejo… Klafati, za kratek čas kvasati, drugi spol v smeh pripravljati, je velik greh, pa tudi legati, naj bo za jok ali za smeh, za dobiček alj zastonj. Vse je hudobno. Lažnive usta dušo vmorijo… Lepo je res soglasje grl v svetem petju ali pa ubranih strun mične glasove poslušati. Zdi se nam, da so vrata svetega raja odprta. Pa le prerada se muzika zapeljivemu svetu v službo da, grešnimu poželenju, streže in ljudi v pregrehe zapelja. Godci pa gredo povsodi drugim naprej, tudi v hudo, ako se ne varujejo. Nekoliko jih je pijancev, veliko lenuhov, še več potepuhov in grdih jezičnikov.«

Tudi o zbiranju ob večerih Slomšek nasproti Matiji Majarju nima najboljšega mnenja: »Najdejo se tudi po srenjah slabe hiše, kamor noroglava mladina ob jesenskih večerih kožuhat in na metvo hodi, in večidel slabša domu pride, kakor od doma gre. Bo vaša soseska dobro slovela, se bodo radi po vaše hčere ženili. Poštenje je srenji kar je roži dober žlahtni duh.«

Zato so se šolniki veselili napredka. Sad pevskega pouka je, da so »že zarobljene stare popevke spodrinjene in se vmakniti morale nježnim pesmicam novega časa. Od šolarjev se jih je naučila odrašena mladina, in marsikje se odmevajo poletne večere pri domohodu od težkega dela, tudi od fantov po nočni tišini (kar naj se bi vender nikoli čez pravi čas ne godilo) lepe pesmi.«

V Slomškovem času so na splošno pesmi pripisovali naravnost mitično vlogo in temu romantičnemu navdušenju, če ničemur drugemu ne, se je pridružil tudi Anton M. Slomšek:

»Nobena druga stvar na vesolnem svetu, da bi bila še tako umetno storjena, ali da bi eden še toljkanj čudnih reči nekomu povedati in imenitnih stvari razložiti znal, ne prevzame človeško srce tako hitro in živahno, kakor pa godba in muzika... Kar jaz tukej od muzke sploh pravim, velja pa posebno za petje. ... Petje je duša muzike.« »Človeško petje, najkrasniši glasovi v našem pozemeljskem raju, ki se na nikakoršno vižo z umetnimi nastroji posnemati ne dajo, in kojih stvaritelj je sam stvarnik, je bilo do zdaj in je še v naših šolah močno zanemareno... Josip Levičnik citira A. M. Slomška: »Slajše reči na svetu ni, kakor je lepa pesem,« in nadaljuje: »Lepo pesem pač po vsi pravici dar božji, iskrico nadzemeljskih dvorov imenovati smemo.« Avtor nato kaže, kako pesem spremlja človeka od malega do groba in še v večnost. Gre za zavest o kontekstu, ki je bila do nedavna s strokovnega vidika preveč zanemarjena: Otroka v zibeli, komaj je zagledalo luč sveta, z besedami ga še ne moremo umiriti, »sladki glasi pesmice utolažijo ter zazibljejo v sladki pokoj in spanje«. Nedolžna mladina pri igračah, pastirji in pastiričice si na paši z njo krajšajo čas s petjem, »kerega še clo neumna živina rada posluša«. »Odrašeni mladenči in deklice pri svojih poljskih in domačih delih naj radi notrajno veselje nadevajo v obleko lepe pesmice, in vojaka spremlja petja in godbe glas po vsih njegovih nevarnih potih«, celo na bojno polje. »Tudi sveta mati katoliška Cerkev nas svoje otroke spremlja s petjem v življenju in smrti. Pesem zvonov nas vabi v svete hrame Bogu posvečenih cerkev, kjer nas zopet pobožne pesmi navdihujejo k povzdigi našega duha k Očetu nad oblake. Tudi k grobu nas spremlja glas zvonov in petja mili glas. Ali – grob nam le odpre vrata v novo, večno življenje, in ako srečno dospemo na Sionsko goro nebeške domovine, za ktero smo ustvarjeni, je zopet naša služba spevljati pred tronom jagnjeta večno hvalno pesem, večni Sveti. Bodi Bog zahvaljen! In kakor so resnične besede, da lepo petje požlahtni človeško srce in v taistem rodi blage čutja, tako z veseljem smemo pričakovati v mladini naši požlahtnjeni novi rod, ako se bo taista rodila v krščanskem duhu. Med sredstva pak, taistega buditi, v perve verste priševamo pobožno petje...

A. Martin Slomšek: »Te in takšne cerkvene pesmi, izročila starodavnih časov so bile najpripravnejše za povabilo svetega Duha, da so poživile pridigarja in poslušalce, sedaj so večidel utihnile, nadomestile so jih nove, vendar boljšega duha niso prinesle med ljudi. Pesme so ljudstva duhovske žile, po kojih tečejo resnice zdrave, alj pa zmotnjave...«

»Slajši reči ni, kakor je lepa pesem. Milo mati poje, kadar ziblje dete svoje. S petjem si otroci kratek čas delajo, dobre volje si kmetič žvižga in poje, orač, kosec... v pesmah ne čuti težavnega dela. Prepeva si rokodelec med svojim orodjem, in delo mu teče izpod rok gladko kakor vesela pesem iz srca. Poje gredo serčni vojščaki nad sovražniki v boj, v pesmah jim raste srce. Pevci in pevke ima imenitna gospoda, .. v samoti si poje popotnik, de ga ni strah; poje v vozi jetnik, bolnik, na postelji svoje dolge noči. V svetih pesmah se molitva pobožnih kristjanov k nebesam vali; zdaj v veži božji, zdaj v lepi procesiji... Ni gostije, ni poštene družine, kjer bi čedne pesme ne bilo. In tako je prav, saj tudi ptičica poje, kaj bi človek ne pel. Pesme le tam slišati ni, kjer ni poštenih ljudi. Ni jih pa tudi na svetu, ki bi rajši peli, kakor Slovenci, in lepšega daru ne vem, kakor če jim čedno pesmico podaš. Je vreden sto centov zlatov, ki nam da lepo novo pesem, naj bo zdravička ali pa sveta, da je le vneta brez vsiga greha.«

IV. Proza

V nasprotju s Stankom Vrazom se je Anton Martin Slomšek z vso zavzetostjo rojenega pedagoga, z upravičenostjo svojega stanu in z gorečnostjo svoje narave trudil za to, da bi tiste duhovne sestavine, zaradi katerih se je Vraz žalostil, da propadajo in vabil k njihovemu (strokovnemu) registriranju, vsekakor izginile, in smiselnost tega svojega prizadevanja videl tako v razvoju naravoslovnih ved kot globokem verskem prepričanju. To se najlepše vidi i zzgodb, ki jih podaja tako otrokom kot odraslim z namenom, da razbije njihovo mitično jedro. »V ris hoditi pa hudega rotiti, je nevarno in greh« pribije že v naslovu, ko zavrača uvero, »da vsakih sto let zakopani denarji cveto«, nadaljuje: »Mnogi cigan je skoz to vero babjo mnogega siromaka za poslednjo petico ociganil« in za poduk navaja zgodbo z žalostnim koncem iz »Pincgova na Solnograškem« ter brez dlake na jeziku konča: »Kdor to stori, ni zdrave pameti.« V knjigi Blaže in Nežica v nedeljski šoli učitelj odpira oči otrokom za cvetenje drugačnega denarja: »Poglejte skozi okno, kako lepo cvetijo… Vsako rodovitno drevo je gotov dnar, ki iz zemlje cveti.« »Mladenče« spodbuja k umnemu sadjarstvu, dekliče pa k pridobivanju kuharske umetelnosti v »farovški kuhinji«. Otrokom da doživeti nesmisel omenjene uvere z dogodkom, ki ga drugim predstavlja njihov vrstnik, ko doživi osramotitev nesrečnega Belka zaradi njegove lahkovernosti ciganom. Slomšek se ne naveliča razsvetljevati svojih faranov in rojakov: »Pa tudo dosti krivih ver, babjih vraž in škodljivih šeg je o pusti.« Konkretno jih našteje in vsako posebej šaljivo, a hkrati zasmehljivo zavrača: »Kdor se na pust do sitega ne naje, bo celo leto gladoval, pravijo. Res je, če ne bo imel kaj jesti. Cel koš bi vam takih vraž naštel, pa jih sami zadosti poznate. Le varite se jih.« Zelo prav mu pridejo kot svarilo nesrečni nasledki njihovega upoštevanja.

»Nekem kraju, kjer sim poprej služil, pride mož po mene, naj grem njegovo ženo tolažit, ki hoče obupati. Grede ga prašam, kako jo je to napadlo? Oh, je djal – te nesreče so same babje vraže krive. Ko je pred nekimi letmi moja pervokrat povila, prineso zvečer dete od kersta in ji ga v znožje položijo ter mu krstno svečo na noge denejo, rekoč: da mora prvo noč mu goreti, da bo bolj srečno. Moški grejo spat, pa tudi babe za nami ter jo samo pustijo. Ona še slaba, zaspi, krstna sveča pa v vznožji gori. V spanji se ji zdi, kakor bi bela žena jo budila, rekoč. Kaj spiš, poglej, kaj se godi! Na to iz spanja plane, sliši dete vpiti, vidi polno hišo dima in skoči po vedro vode, da pogasi. Detetu so noge do kolena zgorele! V treh dneh je umerlo. Namesto mater tolažiti, jo strašijo, da ne bo zveličana, ker ni deteta varvala. Od te dobe se ji vsako leto pamet moti. – Tak žalosten sad prinesejo prazne šege in babje vere.« … »Tudi godci imajo včasi komedije, ki jih je praviti gerdo in slišati strah. Še ni dolgo, kar so v nekem kraju godci vola klali. Nekdo se je v volovsko kožo ogernil, ter so mu na glavo pod noge pisker kervi djali. Njega tovarš po mesarsko oblečen s sekiro po glavi maha. Lonc se podmuzne in on godca po glavi lopi, da pri priči obleži. Takih divjačin nas Bog ovarji!«

Težko je danes dognati, ali te pripovedi slonijo na resničnih dogodkih, ali pa vsebujejo tragične poante zaradi želje, da bi se njihovi nauki sprejemalcev čim bolj prijeli. »Škodlivo je, da pesterne ali druge babe male otroke strašijo, da jih bo bavbav vzel, če tiho ne bojo. Od tega se otroci toljko splašijo, da tudi odrašeni se v mraku izpod strehe ne upajo« … »Nevarno je o Miklavževem tudi veči otroke s parkelnom strašit.« V obeh primerih si sledita zgodbi s smrtnim izidom. »Ni hujšega… kakor človeški strah, ki si ga človek sam dela… Ne strašite drugih za kratek čas, strah je zdravja strup…«

V poglavju »Od čare ali copernije sistematično zavrača uvere v zvezi z njimi, tako z religioznimi kot znanstvenimi utemeljitvami. »Skrivnost božje moči je velika, pa te skrivnosti Bog ni starim babam, ne rokovnačem, ne ciganom razodel; kterih veliko se še prav prekrižati ne zna. Modri, učeni možje so dosti takih skrivnih mkoči spoznali, ki bi jih bili svoje dni za coprnike imeli; p./rimerjaj/ da sopuh iz malo vode velike barke po morji in celo procesijo vozov po suhem žene, hitrejši ko ptica pod nebom leti.« (Očitno tu Slomšek izraža svoje občudovanje nad parnikom in vlakom). Tako spodbija uvero za uvero v desetih točkah. Veliko pripovedi je, da so coprnice vzele mleko kravam pri ljudeh, kiso se jim bili kaj zamerili ali ga jim naredijo krvavega. V tej zvezi poučuje. »Da krave mleka nimajo, ali pa kervavo molzejo, ni copernija, ampak gola bolezen. Vzemi polič kervavega mleka, prilij nekoljko prav hudega jesiha, zmešaj, in daj kravi popiti, tako ji boš sam oddelal. Za vsako bolezen se najde pomoč, ako ni zamujena.« Na drugem mestu to razlaga drugače: »Pa krava, pravijo, pri gobcu molze. Pa vsako zeliše mleka ne da. Se tudi zel najde, ki kravam mleko vzeme, ali pa rudeče kot kerv naredi, kar mislijo neumni ljudje, da je nareto.« Enako skrbno odpira oči uveram v zvezi s točo. Opominja, kako prebrisani ljudje izkoriščajo nevednost in lahkovernost njihovega okolja, da ne sprejemajo koristnih novosti, npr. cepljenja proti kozam ali ob koleri, da so zdravniki studence zastrupljali. Slomšek je neprizanesljiv. »To učijo krivi preroki neumne ljudi, kterim se za špeh in klobase sladkajo.« Preprosti ljudje jih imajo pa za »copernike.« »Ciganski potepuhi ljudi nalašč strašijo, kakor bi jim kaj naredili, če jim hitro po volji ne dajo. Poznal sim rokovnača, ki je gospodinjo za klobaso prosil; in ker mu je dala ni, grede s palico po svinskem koritu poštora. Gospodinja to viditi klobaso in kos slanine hitro za njim nese, ter ga prosi, naj oddela, da svinje zbolele ne bojo. Tako si abotni ljudje sami copernike delajo.« »Poznal sim planinskega preroka, ki se je na zdravljenje ljudi dobro zastopil. Vsi so ga za copernika imeli, veliko obrajtali, pa tudi bali, čudne reči od nje pripovedali. Vso svojo učenost je pa v velikih bukvah imel, v katerih so vsakotere rože ali zeli popisane, kako moč da imajo, kar mi je sam pravil.« Priznati je, da je Slomšek dobro razgaljal psihološko in sociološko ozadje vzdrževanje uver o čarovništvu; segal je prav do najnizkotnejših človekovih ravnanj, ko si iz nesreče drugega kujejo svojo srečo: »Tako vražji ljudje iz dobičkarije besede med ljudi spravijo, ter marskoga ob poštenje denejo, kakor vbogo babelo, ktero je huda ura na vratniki vjela… Vsi jo za copernico imajo…« Z drugimi sestavinami dela tedanje duhovne kulture hitreje opravi. Pravzaprav jih omenja le toliko, da imamo dokaz, da jih je poznal in kako se do njih opredeljuje: »Kvantajo, da se mora človeku na persi vleže, pa to le krv dela, kedar se preveč repice ali krompirja naješ. Zopet pripovedujejo, da žalik žene po svetu otrokam srečo ali nesrečo nosijo, pa take basni so le ostanki ajdovskega malikovanja, kristjan jih verjeti ne sme. Abotne so pripovedi, kako mrtvi od enajstih do polnoči svoj čas imajo. Mrtvi so v božjih rokah.« In spet sledi zgodba, ki osmeši eno takih uver.

Goreči dušni pastir Slomšek se ni dal zmesti, četudi bi koga omečile pripovedi s čisto krščanskim oblačilom. Kdor je imel srečo videti »odprto nebo«, »za to ne bo poprej v nebesih«. Sledi razlaga, kaj to strokovno pomeni. Medtem ko od zvezd Stanko Vraz omenja le »kosce«, po katerih se na Štajerskem poleti ravnajo, Slomšek našteva »nebeški voz«, »burovc«, »Jakopovo palco«, sicer pa govori o zvezdi repatici,ki se je po njegovem ni bati kot »božje šibe«. Če bi se za vsakim umrlim zvezda utrnila, »bi jih že malo na nebi bilo«. Za oba pojava ima pri roki strokovno razlago, ki jo razširi na oris astronomije / astrologije in konča s šalo: »Kmetu, ki preveč na znamnja gleda, se zgodi kakor zvezdomeru, ki je grede tako dolgo v zvezde gledal, da je v jamo padel.« Tudi do mavrice ni prav nič sentimentalen: »Mavrica ali božji stol – se nam prikaže, kedar je temen oblak pred nami, svetlo sonce pa z nami, torej ga pred poldne v zahodu, po poldne v sončnem izhodu vidimo. Kaplice dežja skoz sončne žarke padajo in naredijo sedmero farban trak… Da bi mavha dnarjev bila, kjer mavrica pije, je prazna basen, ki se mu krava smeje…« O tem je na drugem kraju spletena prikupna zgodba, a ni mogoče presoditi, ali je povzeta iz folklorne dediščine neposredno ali jo je Slomšek sam priredil po njej: »Jurko je v svojih detečjih letih rad poslušal, kako so pravili, da koder mavrica ali božji stol stoji, tem vreča dnarjev leži, katere lehko vzdigne, kdor je srečnega planeta rojen, …« Jurko je večkrat poskušal srečo, a kadar je pritekel na dozdevno pravi kraj, »romenozeleni trak še enkrat dalej stoji, … pa vendar ne verjame, da je od svojih želj goljfan. … – Ali se tebi, človek, ravno tako ne godi? Tako je vsa posvetna sreča lepo pisani mavrici podobna. Lepa se nam od daleč zdi in človek najsrečneje živi, dokler jo od daleč gleda, da se mu smeji… Iščeš ti zaklade pod božjim stolom na zemlji, boš našel kakor Jurko prazen mak. Išči, kar je sreče nad obokom mavrice v nebesih, in boš srečo našel, katere konca ne bo.« Morda je ta pripoved s poanto vred med najbolj poetičnimi odlomki Slomškovega pisanja. Zaradi pedagoškega načela o utrjevanju znanja Slomšek o eni in isti stvari govori na več mestih, da jo osvetli še z drugega vidika, a pri vsej strokovni doslednosti, kakršno je pač premogel njegov čas, ni brez fantazije: »Visoko pod nebom je čudna kovačnica: imajo ogenj in vodo, veter piha hujši ko kovaški meh, napravijo dež, sneg, točo in clo strelo izkujejo. Kdo pa tam dela! Babjoverci dolžijo coprnice, ki so nedolžne, kakor mi, ker jih ni.« Slomšek pozna tudi pojem »netek«, vendar ga ne rabi v prvotnem pomenu besede, ampak kot primero za malopridnega učenca, razvajenega otroka ali otroka, za katerega starši v duhovnem in materialnem pogledu premalo poskrbijo.«

Kako globoke so bile usedline starega načina mišljenja in doživljanja, je razbrati iz Slomškovega življenjepisa o njegovem sobratu in slovničarju Mihaelu Zagajšku (1739–1827). Ta je ob prvzemu duhovne oskrbe na Kalobju tam našel dve cerkvi in iz stare cerkve preuredil kaplanijo in ko so jeli oltar prenašati iz nje v župnijsko cerkev, »se nij noben zidar upal podobo sv. Marjete z altarja vzeti, ker so se bali, da bi oplotek (nesreča) njega zadel, ki bi si kaj takega zlobil. Rajni Zagajšek pa sami podobo vzdignejo, in srečno prenesejo, ter so prazno vero ne le z besedo, ampak tudi z dejanjem poderli«. Bolj kočljiva je bila za kalobškega župnika naslednja preizkušnja. Tako Slomšek: »Cesar Jožef [II] je nekaj praznikov ukinil … Ljudje so preveč svetnikov imeli, posvečevali so jih pa premalo, le posedali, se pohajali ali pa pijančevali so. … »Bil je kres, sopraznik sv. Janeza kerstnika, in zidarji župnika uprašajo, ali hočejo kaj delati? 'Storite, kakor se vam prav zdi; jaz vam ne zapovem, pa tudi ne prepovem.' Delavci so dopoldne praznovali, popoldne pa so se lotili dela. Zvečer je prišlo neurje in strela je udarila v pravkar prenovljeni cerkveni zvonik, delavcem pa se ni zgodilo nič žalega. Nesreča je bila velika za župnika, ali praznoverni Kalobčani so jim jo še povečali. Od vseh krajev nad njih priletijo, rekoč: 'Kaj tako bote gospodarili? Še le popravili smo z veliko težavo, in že je zopet vse razdrapano!' Župnik jih tolažijo, rekoč, 'da gromske strele saj oni poslali nijso'. 'Ravno vi ste krivi te nesreče – pravijo serditniki – pokaj pa daste tak svet dan delati? Ali nij to očitna kazen?' Tako so se z dobrim gospodarjem ujedali, in jih hoteli lasati, ako bi ne biili zidarji poterdili, da jim nijso župnik ukazali, temveč da so sami ob svojem delu lotili… Tako praznovere še zdaj med ljudmi veliko krivice naredijo skozi krivo natolcevanje in dolženje. Bog nam ohrani prave čiste vere luč!«

Da pri tem vzkliku Slomšek ni mislil le na »zunanjega sovražnika« [= ostanke poganskega malikovalstva], ampak tudi na »notranjega« [= zastranitve znotraj katoliške vere], je videti iz prvega letnika Drobtinic, kjer je Slomšek objavil članek zoper 'krivo vero' šesterih rimskih maš in dvanajsterih postnih petkov, ki so jim praznoverni ljudje pripisovali posebno moč. Omenja tudi »skrivno pismo« in »molitev sedmerih ključavnic, s katerimi se lahko duša pred peklam zaklene«. Že kot škof pa duhovnika opominja: »Z vso pazljivostjo se ustavljajte krivim nabožnim vajam in praznovernim molitvam, katere je sovražnik človeštva kot ljuljko med pšenico zatrosil, da pobožne duše najprvo s preveliko zaupljivostjo oslepi, potem pa jih v vrtinec groznih dvomov in v propad obupa potopi.«

Leta 1851 je vzbudilo med ljudmi veliko vznemirjenja. »Marijino prikazovanje« na Paki v vitanjski župniji. »Od ust do ust je šlo, da se to dogaja na neki smreki v samotni hosti. Lahkoverni, novotarij in nenavadnih reči željni ljudje so vzeli laž in prevaro za golo resnico. Že so krožile med ljudmi podobice in tiskane molitve o novi »božji poti«, »trumoma so vreli ljudje od vseh strani k 'sveti smreki'. Zastonj so dušni pastirji svarili in poučevali ljudstvo, državna oblast je dala smreko pred množico posekati in ljudi z vojaško silo razgnati. …« Ko vse ni nič izdalo, je škof A. M. Slomšek po natančni preiskavi objavil pastirski list, v katerem je razkrinkal prevaro (»Iz umazane dobičkarije so si vso reč izmislili kramarji in krčmarji«), izrekel svojo sodbo ter zagrozil s strogimi cerkvenimi kaznimi tistim, ki bi še naprej hodili obiskovat 'sveto smreko'. Slomšek sam omenjeno pismo začne z besedami: »Preljubi, leto je minilo, kar se je glas začel, kakor bi se bila Marija, mati božja, na neki smreki na Paki v vitanjski župniji blizu Celja dvema deklinama prikazala in ne vem kaj naročila« … Nato seže v zgodovino krščanstva in se spotoma dotaknenekdanjega češčenja dreves pri Germanih in Slovanih, da dobi izhodišče za tedanjo religiozno zmedo: »Ajdovski Nemci so imeli košat hrast – neznabogi Slovenci pa zeleno lipo za izvoljeno sveto drevo, pod kojim so malikovali, strašne pregrehe uganjali, in celo človeško kri prelivali svojim malikom v čast. Sedanji pa si zdaj smolnat bor (borovec), zdaj rogljato smreko zbero, krog nje poklekajo in celo posekan štor režejo, in treščice domov nosijo in kakor svetinje shranjujejo.« Tokrat Slomšek kot visok cerkveni dostojanstvenik resno nastopa zoper tako početje in med drugim pravi, da je strogo prepovedano češčenje ostankov,

»kateri niso od cerkve za svete spoznani in potrjeni. Sveta cerkev ostro prepoveduje, podobe ali kipe staviti in vernikom v počast dajati, ako niso od višje duhovske gosposke pregledani in za dobreo oklicani; svojeglavni kristjani pa brez vsega vprašanja lesene ute stavijo in praznovernim ljudem v svoj umazani dobiček goljufne molilnice delajo. Povejte, ali ni taka služba božja zmešnjava, ki ni od Boga, marveč od tega sveta in njegovega vojvode lažnivega duha? – In če peklenskemu goljufu v enem kraju zmota pritegne, hitro si v drugem kraju takih ljudij najde, ki mu pomorejo ravno tako zmoto pognati in razširjati. Tako se je pred tremi leti v Pokrškem borovju pod Celovcem za veliko cesto tak izmišljen shod začel, katerega je dvoje otrok osnovalo. Ni še Pokrški shod potihnil, so si ljudje na hrvaški in ogerski meji prikazen matere božje na neki strehi umislili. Komaj je ta prikazen potihnila, je na Paki v Vitanjski župniji prikazen radovedne ljudi vnela. Ni še bila ta reč prav presojena in dognana, seje v Gorenčah na Koroškem blizu Drave po slabo poučenih deklinah ravno taka prikazen med ljudi zatrosila, lesena bajta postavila, v bajti podoba matere božje, pred njo škrinjica, naj bi ljudje vbogajme dajali. Recite, pravoverni kristjani! ali ne veljajo ravno za take čase, ki so polni zmot in škodljivih zmešnjav, besede Jezusove, ki nas tako ostro po očetovo pred takimi goljufijami svari: …«

Da Slomšek v tem svojem prizadevanju ni bil osamljen, priča stališče s čisto drugega konca slovenskega ozemlja. Matija Vertovec je v svojem rojstnem kraju na Vipavskem dejal, da morajo duhovni, ki so na stopnji Gospodovih učencev, ljudi k razumnosti voditi, pa tudi 'babje vere, krive, spačene in škodljive zapopadke jim iz glav izbijati'. Slomšek je bil odločen, a v besedi morda bolj okreten. Na drugem mestu je o problematiki, ki jo vsebuje geslo »vitanjska smreka«, a neodvisno od nje, torej načelno, zapisal: »Včasih se najdejo tudi ljudje, ki jim grejo čudne reči po glavi, od prikaznij govore, ter sebe in druge tako motijo, ki se motiti dajo. Takih posebnih prikaznij ne smemo prehitro verjeti, ne razglasiti, temveč pazno in varno presoditi, ali so nasledki bolnega trupla, bolnega duha, ali resnični kaki čudoviti obiski božji, ki niso lehki in pa redki. Zakaj čudeži se ne godijo po mislih slaboumnih ljudi. Potreba je natanko in pa dolgo časa preiskovati v takih zadevah, da se pravi vzrok prikazni najde, pa tudi pomoček spozna za take nevarne skušnjave, ki se babjevernih ljudi hitreje primejo, kakor kužna bolezen… So, ki se pobožne in svete delajo, sladko in ponižno govorijo, kakor bi tople v nebesa hotele, v srcu pa polne posvetnih misli in pregrešnih želj. V cerkvi svetnikom noge glodajo, doma pa svoje ljudi grizejo, da ni pri njih ostati. Taka hinavska svetost in pa gnila repa. Ona je prave čednosti najhujša sovražnica in sveto krepost ob čast in poštenje spravlja, da ljudje pravijo: take so le svetopete…« Kljub temu da je Slomšek v konkretnem primeru ravnal z vso zahtevano avtoriteto, po svoji naravi ni toliko sodnik, ki pač ugotavlja in presoja krivdo, ampak vzgojitelj, pedagog, ki se trudi že vnaprej odpomoči, da do nesrečnih zapletov sploh ne pride. Zato ga veseli slišati in zapisati zgodbe s poučnim zrnom v sebi. Taka je pripoved o gostiji kneza Inga iz časov pokristjanjevanja Slovencev, ki jo navaja že J. V. Valvazor in zgodbe s poanto: Kar Bog stori, vse prav stori. Ko svari, da se ob hudem vremeni ni varno zateči pod hrast, si ne more kaj, da bi ne pristavil šaljive zgodbice: Pravijo, da je svoje dni neki ošaben zaležanec pod hrastom ležal in gleda, kako na mali bučevini po pol centa težke buče rastejo, na velikem dobu pa tako drobni želod. »Ni prav,« je djal, »jaz bi bil hrastu buče dal, bučevini pa želod, ako bi jih jaz ustvaril.« Zdaj veter popihne, želod pade in ošabneža ravno na nos udari, da odskoči. »Joj meni,« zavpije, »zdaj sem jo po nosu dobil. Bog ne daj, da b na dobu buče rastle, ubila bi me bila.« Seveda je v to smer bližnjica k legendam. Ohranjena je Slomškova interpretacija dogodka z velikega oltarja podružnične cerkve sv. Ožbalta, ki je bistveno drugačna od legende, kot jo je poznal Matija Majar-Ziljski. Za slovensko slovstveno folkloristiko sta posebej pomembni pričevanji o sv. Hemi iz okolice Olimja in svetih bratih Cirila in Metoda v Jarenini. Vsaj v stroki pa je čisto pozabljeno ime sv. Liharde, ki jo Slomšek šteje za Slovenko in imenuje »ubogih mila mati«. Legenda vsebuje vrsto bajčnih sestavin, a podoba je, da Slomška tokrat, začuda, ne motijo.

Da je glede slovstvene folklore obstajala napetost med njim in ljudstvom, ki mu je sicer posvečal svoje najboljše moči, je videti pa tudi iz dostavka, ko piše o človeku, ki je leta 1749, ko je bila v Franciji huda lakota, nagovoril prebivalstvo, da se je začelo prehranjevati s krompirjem, ki so ga dotlej rabili samo za živino. Če so ga najprej zasmehovali, da jim »v koritih kruha ponuja«, so ga potem, ko jih je stiska prisilila ravnati se po njegovem nasvetu, čisto prezrli kot dobrotnika. Slomšek se zgraža nad tem, kajpak z namenom, da bi svoje rojake pridobil za vzgojo k hvaležnosti, nato pa nadaljuje: »Ljudje po mestih kakor po deželi, vejo veliko povedati od imenitnih razbojnikov, od ponočnih strelcev in več takih kvant; kdo je pa v naše kraje ljube podzemljice (= krompir, op. a.), prinesel, kdo je pervi kolovrat naredil in ženske presti učil – tega nobeden povedati ne ve; …« Tudi tu se vidi, kako daleč vsaksebi sta bila razsvetljensko in romantično gledanje na duhovno kulturo slovenskega ljudstva.

Poučna bi bila v tem pogledu podrobna primerjava prav med Stankom Vrazom in Antonom M. Slomškom, vendar za tokratno priložnost ne prihaja v poštev, a nekaj malega je le mogoče storiti. Ob pesmi o grlicah Vraz pravi, da mu je zgodbo o njih pripovedovala teta Marina v rani mladosti, še predno se je začel učiti nemško, leta 1836 pa da je slišal nečakinjo, ki jo je pripovedovala triletnemu bratcu v zibki. To ga je spodbudilo, da jo je prestavil v verze, da bi jo prenesel v višji krog literature. Presenetljivo je, da Vraz govori o pripovedi, ko je snov sicer znana v obliki legendne pesmi, ne preseneča pa Vrazov odziv: mladostno doživetje, ki ga obnovi srečanje z nečakinjo, prelevi v literarno dejanje. Slomškov notranji kompas je bil usmerjen drugam. Ali je vzvod za njegovo življenjsko naravnanost iskati najprej v njegovem mladostnem srečevanju z upodobitvijo smrti nespokorjenega grešnika na stopniščni ograji prižnice v domači cerkvi. V duhu srednjeveške tradicije je pekel upodobljen kot zmajevo žrelo in kadar sta šla mimo, mu je mati dejala – tako biografi – Glej moj sin, tak strašen lonec čaka vsakega, kateri se greha ne varuje.« Te materine besede so se otroku zapisale globoko v dušo. Od nje, ki je imela dar za petje in mično pripovedovanje, konkretno pa je v tej zvezi omenjena le Ptujska gora, je sin prejkone prejel oblikovalni dar, ki ga je dal popolnoma v službo duhovnemu razsvetljenstvu njemu podrejenih vernikov in slovenskega naroda sploh.

Stanko Vraz si je za isti cilj – dokler nad slovenstvom ni obupal – izbral drugo pot. Njegova popotovanja po slovenskem ozemlju so bila namenjena temu, da bi prestrezal zamirajoče plasti duhovne kulture slovenskega ljudstva in čim več izplel iz njega za svoje predvidene folkloristične zbirke in literarno snovanje. Slomšek se je odpravil na počitniška potovanja iz drugačnih nagibov, a nam kljub temu ohranil z njih nekaj nemško zapisanih pripovedi, ker so bili njegovi potopisi namenjeni ravnatelju škofijske pisarne. Viri za nekatere druge, že slovensko ubesedene zgodbe, ki pa so tudi lokalno opredeljene, niso znani. O konjiški preteklosti iz leta 1834 je zapisal: Visoko v konjiški gori je bila luknja, v kateri je neki pastirček ujel najlepše postrvi in jih prinesel na trg naprodaj, a ni hotel povedati, od kod so. Tedaj ga je nekdo zasledoval in zasačil, ko je ravno spuščal vrv v globočino, da bi jih zajel. Zasledovalec je napravil šum, ki se ga je deček prestrašil in padel v globino, da ga nikdar več ni bilo na svetlo. Zato so pred votlino napravili rešetko. Tako je nastala pravljica, da je Konjiška gora obdana z železnim obročem, da zmaj ne more iz nje in zato tudi duhovniki vsak dan opravljajo sv. mašo v cerkvi sv. Jurija. V Drobtinicah za leto 1862 piše Slomšek o Otokarju V. kot ustanovitelju žičkega samostana in se spet domisli »grozovitvnega zmaja, kteri je v konjiški gori razsajal, kteremu so morli otroke darovati, da ni Konjic in doline zalil, kakor abotni ljudje še v sedanjih časih hahljajo.« Nato nadaljuje, kako se je Otokarju V. na lovu v sanjah prikazal Janez Krstnik, ki mu naroči, naj v teh krajih sezida samostan za menihe v belih oblačilih. Ko se hoče o tem s svetnikom še posvetovati, ga predrami bližnji hrup in v svojem plašču zagleda zajca, ki se je bil tja zatekel pred psi. Preplašeno žival reši gotove smrti in ta dogodek ga spodbudi, d aima tu postaviti samostan, ki ga imenuje »Zajcklošter ali Zajčki samostan«, čigar ime pirča, da to »ni bil prvi kartuzijanski na Nemškem, kakor Nemci trdijo, ampak na Slovenskem.« Po smrti so Otokarjevo truplo prenesli v zajčki samostan. Na kamenitem pokrovu je vklesana podoba, kako spi, naslonjen na roko in zajec v njegovem naročju. Slomšek objavlja že precej poprej tudi verzifikacijo, ki sodi v področje literarjenja, o propadu zajčkega samostana; vsebuje bajčno snov, da so globoko v kleti skriti denarji, a ko jih okoličani hočejo dvigniti, vidijo v cerkvi premikati se belo vrsto menihov od prvega do zadnjega priorja samostana – Premenil tak sloveči / je zajčki samostan / In kakor samostana /tud skoraj nas ne bo / Le samo naše dela / za najmi pojdejo.

Kdove, ali je v Dobrni in okolici še znana zgodba, po kateri je velik orel odnesel dete materi, ki je žela in otroka pustila samega pod košatim drevesom. Zaman ga išče po pogorju okrog. Na drugem kraju so, prav tako žanjice opazile, da orel v kljunu nekaj belega nese in otroški jok. Ko kralj ptic odloži tovor, ga preženejo s hrupom, grejo po otroka, ki ga vzameta za svojega premožna zakonca brez otrok. Slomšek tu spet najde priložnost za poduk, kako Bog za vse skrbi. »Kdo je orla vodil, da je otroka tako blizu ljudi prinesel. Kdo mu kljun zvezal, da ni poprej deteta umoril ali pa izpustil, da bi se bilo pobilo. V nekih tednih se je mati samica izvedela, ki je dete zgubila, pa bogata zakonska sta dete kakor svoje izredila ter mu celo kmetijo izporočila.«

Za Mislinjo je Slomšek ohranil podatek, da se je tam med drugim mudil »viši nadvojvoda Janez, svitliga cesarja brat, kakor berač«. Gre prav za tistega, ki je spodbudil sestavo vprašalnic in tako zaslužen za neprecenljivo zgodovinsko gradivo za Štajersko sredi 19. stoletja, ki se je nabralo na tej podlagi. Tukajšnja Slomškova pripomba, da se je odpravljal na popotovanja pod plaščem berača, pa izziva vprašanje, ali se za cesarjem Francem Jožefom, ki mu nekatere pripovedi pripisujejo tako vlogo, v resnici ne skriva njegov brat Janez. Nadvse častno lastnost Slovencev ohranja sporočilo iz Solčave; o poštenosti njenih prebivalcev se je utegnil prepričati Anglež, ki je zgubil denar. Anekdoto ponatiskuje v svoji slovnici tudi A. Murko. V zvezi z duhovnikom in pesnikom, dobrodelnikom in planincem Valentinom Staničem (1774–1847) Slomšek omenja »Prestrelnik, ki ima pod vrhom veliko luknjo, kakor da bi gas bil kdo prestrelil.« Ta lokacija je že zunaj njegove ljubljene Štajerske, kakor tudi Bled, o katerem piše s poti leta 1837, da so »na tem otoku stari poganski Slovenci častili boginjo Živo«, o Višnjegorčanih pa, kako jih »dražijo sosedi, da imajo polža priklenjenega na verigi.«

Zadnji pripovedi iz tega kroga sta s Koroške: V župniji Železna Kapla si je Slomšek ogledal podružnico sv. Lenarta: na obojnih cerkvenih vratih so bile pritrjene podkve čisto posebne oblike; po ljudskem izročilu so bile iz turških časov, ko so Turki divjali čez Kolpo. Cerkev je krog in krog obdajala železna veriga.

Druga je zgodba o Kvasniku, premožnem planinskem kmetu z vznožja Svinje. O njegovem nekdanjem bogastvu danes nemo priča le še staro zidovje v bližini cerkvice sv. Leonarda. Tako Slomšek, ki razvija zgodbo v smislu poante: kdor visoko leta, nizko pade. V svojem bogastvu se je pred tovariši Kvasnik takole postavljal: »Meni drugega ne manjka razun kostene mize, tako bi še rad imel.« Pred župnikom z Glovice se je pobahal: »Moj Gospod, naj mi dovolijo, da s konjem v cerkev jezdim in krog oltarja sv. Leonarda jašem. Hočem to ježo dobro plačati in vsako stopnjo mojega konja s križevačo podkovati in tako cirkvi srebrn tlak narediti.« … Rodovitna leta so se prevrgla. Kvase premožen je bil v kratkem sila ubožen. Ves zapuščen je hodil od hiše do hiše kruha prosit in kadar se je o palici h kakemu znancu pritresel, so mu na prag v skodelici kuhe dali. Ko je odmolil, je skledico na kolena djal in zajemati jel rekoč: Ko sem še imel vsega zadosti, sem gostokrat prevzetno dejal: Drugega mi ne manjka, kakor kostene mize, zdaj jo imam, kajti moram na svojih kosteh skledo držati, ker druge mize sirotej nimam.« Zastavlja se vprašanje, ali je Slomšek oblikoval sebi že znano snov iz folklorne tradicije, ali pa jo je spodbudilo šele njegovo pisanje. Dejstvo je, da se je ta ohranila do dandanašnji. Tako čaka slovensko slovstveno folkloristiko v zvezi s Slomškom še veliko odprtih vprašanj, tu je šlo samo za poskus sistemiziranja snovi in predstavitev njegovega razmerja do nje.

S svojim vzgojnim pristopom do »svojih ovčic« je prvi mariborski škof najbolj neposredno vplival na prekmurskega duhovnika Jožefa Košiča in njegovo knjigo Zobriszani [= Izobraženi – op. a.] Szloven i Szlovenka med Murom in Rabov (brez letnice izšla v letih 1845–1848), in to pri zadnjih poglavjih knjige, ki so namenjena duhovni kulturi. Košič se v tem delu močno zgleduje pri Slomšku. V razdelku »Compernija čalerija – sama ciganija, obžaluje, da iščejo ljudje »vu dihovnih i telovnih potrejbčinaj… pomouč… za düšo vu skrivnih, krivovörnih ino zmišlenih molitvaj i pobožnostih, – za tejlo pa pri bojdikaj mazecaj, comprnicaj, čaleraj (čarovnikih), – štere si bedati lüdje sami napravijo, gdakakšnega staroga, plešivoga deda za čalera – kakšno grdo, Püklavo, okajeno babo ali ciganico pa za compernico prekričijo ino se jih bole bojijo, neg zavci bobena.« Misel je sorodna Slomškovi, pač pa je Košič samostojen pri razlagi, kaj je pravzaprav mora. Podobno kot Slomšek se posmehuje tistim, ki včasih za drage denarje najemajo samozvane »zdravilce« ti v resnici z bolnim ravnajo, kot da bi jih dediči najeli in podkupili, naj jih čimprej spravijo s poti. Košič trdo postavlja stvari na svoje mesto. Obravnavano Košičevo delo torej obvladuje »izrazito razsvetljenska tendenca, združena s splošno pedagoškim namenom, ki ga je krepilo Slomškovo delo Blaže in Nežica.«